Čakalnica, primerna za vse nas

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 26. december 2016 / 10:57  

Pred dnevi smo si v Stolpu Škrlovec ogledali premiero modre komedije Čakalnica avtorja besedila in režiserja Domija Vrezca v izvedbi KD Figura. Vsi ljudje v življenju nekaj ali nekoga čakamo, zato se vedno znova vsi tudi vračamo v svoje čakalnice.

Kranj – Avtor dramskih besedil in gledališki zanesenjak Domi Vrezec se je pred dnevi predstavil z novo igro, modro komedijo, kot jo sam označuje, z naslovom Čakalnica. V komediji absurda, ta je njegov priljubljeni žanr, nas dobro uro z odra nagovarjajo ljudje, ki prihajajo v čakalnico. Ne da bi na karkoli čakali, različni liki prihajajo pravzaprav v družbo, vsak s svojimi težavami, značilnimi za življenje naš slehernikov.

Dramski karakterji se skozi zgodovinski čas ponavljajoče srečujejo v skupnem aktualnem življenjskem prostoru in vedno znova vztrajno nihajo med samoumevnostjo in odločnostjo. Anarhist (igra ga Ivan Sedič) se v čakalnici zbudi in kaj hitro dobi nalogo obešanja navideznega perila, kar vseskozi pridno počne, ne glede na njegovo „jezno“ naravo. Misijonar (Uroš Brankovič) prisotne prepričuje z modrimi mislimi nekega princa, v njegovih očeh nadčloveka, zmikavt (Gregor Sušnik) je v čakalnici pravzaprav zato, da kaj izmakne, kaskader (Tim Pregrad) čakajoč na dekle razmišlja o skoku v globino, obrekljivka (Ksenija Ponikvar) pa išče sošolce, pravzaprav pa sorodne duše, ki bi se z njo pogovarjale – o vsakdanjih stvareh, seveda. Za hipnotizerja (Staš Križaj) se zdi, da ima kontrolo nad vsemi, da jim nekako odmerja čas in vloge v čakalnici – razen avdiofilu (Domi Vrezec), ki se ne pusti nikomur kaj dosti motiti.

Na trenutke se nam zazdi, da je edina „pri sebi“ na odru obrekljivka, katere lik v sicer homogeni igralski ekipi odlično skozi celo predstavo vodi Ponikvarjeva. Mogoče imamo občutek, da ob koncu predstave vsak dočaka svoje, a ni nujno. Bolj nam v mislih ostane dejstvo, da vsi ljudje v življenju nekaj ali nekoga čakamo, zato se vedno znova vsi tudi vračamo v svoje čakalnice. In tam koga poznamo – ali pa tudi ne. Mogoče pa on nas pozna. Nič, kar v Čakalnico bo treba.