Pismo Božičku in Dedku Mrazu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 23. december 2016 / 10:32  

Pomislite: prav v teh dneh mineva že 30 let od božiča 1986, ko sta nam nadškof Alojzij Šuštar in šef SZDL Jože Smole prvič skupaj voščila lepe praznike. Kako pa je z razmerjem Božička in Dedka Mraza 30 let pozneje?

Cenjeni Božiček, priznam: s teboj nisem v kakem ljubečem odnosu. In nič ne kaže, da bom. Moj »odpor« do tebe najbrž izvira iz mojih mlajših let, ko se na našem podeželju sploh še nisi pojavljal. Pravijo, da ima človek najraje tisto, kar je spoznal že v svojih ranih letih, poznejša poznanstva niso nikoli tako pristna in prisrčna. Nekje sem prebral, da je bil pri nas božič dela prost dan zadnjič leta 1952. Jaz sem bil takrat že osem mesecev na svetu, a se tistega božiča prav nič ne spominjam. In tudi poznejših ne, ker jih pri nas doma nismo praznovali. Še dobro pa se spominjam, kako je pred božičem leta 1986 takratni nadškof Alojzij Šuštar nam vsem voščil za božič, prvič le po radiu. Hkrati nam je na televiziji za božič voščil tudi tisti, ki je nadškofovo javno voščilo omogočil oziroma dovolil – tovariš Jože Smole, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva. In ta mož si je zato med ljudstvom brž prislužil naziv »Božiček«.

Zdaj so vsi že pokojni – gospod nadškof Alojzij, tovariš Božiček in rajna SZDL – pa še marsikdo iz onih davnih, rdečih časov. Božič je pa največji praznik v vsem letu in ti si del božične ikonografije in mašinerije. A se mi zdi, da te mnogi naši ljudje (še) niso vzeli za svojega. Najraje imamo tisto, kar je od božičnega še iz starih časov – jaslice, polnočnico, božične potice, pojedine in obiskovanja. Tebe pa imamo na sumu, da te podpirajo in forsirajo predvsem naši veletrgovci. Naši? Kdo pa je sploh še naš? Največjega, »našega najboljšega soseda«, so nam prevzeli sosedje Hrvati, čeprav je bil še iz rdečih časov in rdečega dizajna. No, pa kaj! Saj si tudi ti ena rdeča pojava, bral sem, da so ti rdeči gvant z belimi krznenimi obrobami in kapo z belim cofom dizajnirali pri Coca-Coli in da si postal eden od simbolov kapitalističnega globalizma, rdeče-bela pa je tudi hrvaška šahovnica …

Ja, je že taka ta naša usoda: kakorkoli se obrnemo, smo spredaj in zadaj še vedno rdeči ali beli in ni čudno, da si se pri nas tako dobro znašel. Tudi naša kadrovska struktura je taka, da ti ustreza in te potrebuje. Tvoj starejši kolega Miklavž je za nekatere preveč kmečki in staroverski, ti si pa že po imidžu bolj urbana in zahodnjaška pojava. Ti isti ljudje se sramujejo tudi Dedka Mraza, tvojega sibirskega kolega z vzhodne strani nekdanje železne zavese, ki jih je obdaroval v predkapitalističnih časih. In tako ni čudno, da v zadregi med Miklavžem in Dedkom Mrazom raje častijo tebe. Kar naprej zahajajo v te megamarkete in hipermarkete, v katerih menda nakupuješ tudi ti. A misliš, da verjamejo, da ta darila še vedno razvažaš z letečimi sanmi, ki jih vlečejo jeleni, se ustavljaš nad dimniki hiš in skoznje v božični noči spuščaš darila? Pravljice za otroke! Sicer pa ti kar obdaruj otroke, ki vate še verjamejo, pa njihove starše, ki imajo coca-colo raje od krhljeve vode ali prave vodke. In ne pozabi na vse tiste, ki so v tej državi obubožali v kapitalizmu in so obdarovanja res potrebni!

***

Dragi Dedek Mraz! Ti si bil od teh treh dobrih mož zame že od nekdaj najbolj dober. Saj mi je kaj malega prinesel tudi Miklavž, največ pa ti. Pisal sem ti že v letih, ko še pisati nisem znal, pa sem svoje želje narekoval mami, ne vedoč, da ima v teh rečeh skoraj večjo vlogo kot ti. To je nekaj podobnega kot pri katoličanih, ki svoje prošnje, naslovljene na najvišjo, Božjo instanco, posredujejo najprej priprošnjici Mariji Pomagaj. Ta pa nemara marsikatero reši že sama in prosilcem v prid.

Takrat, ko sem te spoznaval, še nisem vedel, kako si »zašel« v našo deželo. Mnogo pozneje so nam razlagali, da so te uvozili iz Sovjetske zveze in da si pravzaprav boljševik. Narodopisec Janez Bogataj, ki je profesor in doktor za te reči, pa nam razloži, da si bolj slovenski, kot se zdi. Takole zapiše: »Dedek Mraz je značilen konstrukt ruskega telesa, slovenske preobleke in amerikanističnega paradnega nastopa. Na začetku uvajanja novega lika so celo razmišljali o drugačnem imenu, ki ne bi bilo neposreden prevod sovjetskega deda Moroza, ampak bi se imenoval Sneženi mož, tudi oča Triglav. Predlagan je bil tudi ženski lik, babica Zima … Dedek Mraz je nastopal kostumiran, babica Zima pa je bila le oznaka za letni čas … Dedka Mraza je postopoma uvedlo novoustanovljeno večdnevno praznovanje Novoletne jelke, in sicer že leta 1948, najprej v Ljubljani, še brez Dedka Mraza, pač pa s pravljično gozdno scenerijo v športni dvorani na Taboru z nagačenimi živalmi, akrobati, glasbeniki, tudi s partizani in njihovim orožjem ter pripovedmi partizanskih borcev. Novoletna jelka je od tega leta postajala vse pomembnejša in je postopoma izrinjala miklavževanje iz javnega življenja.« (Slovenija praznuje, 2011)

Pravi biser je članek, s katerim so novo prireditev pozdravili v našem časopisu. »S prireditvijo Novoletne jelke, ki so se je udeležili naši otroci v vsem okraju po mestnih in vaških šolah, je bil storjen prelom s klerikalskim miklavževanjem, ki je mistično varalo naše otroke in jih odtujevalo stvarnosti.« Tako in nič drugače je pisalo v Gorenjskem glasu 13. januarja 1949 (v številki 2 na drugi strani), v članku z naslovom Novoletna jelka – veselje naših otrok. Danes bi porekli: Kaj pa je v tem narobe, če otroke zavajamo v malo mistike in jih odtujujemo stvarnosti, ki ni prav nič lepa. Kaj je lepšega kot vse tisto, kar je skrivnostno! Ali mistično, po grško »mystikos«. Saj so tudi zate govorili, da živiš pod Triglavom, v Kekčevi deželi, od koder se pripelješ s sanmi s konjsko vprego. Otroke si obdaroval pred novim letom ali na novoletno jutro v domačem krogu. Oblekel te je mojster Maksim Gaspari: v ovčji krznen plašč s slovensko ornamentaliko, v roki imaš sprehajalno palico, na glavi pa polhovko. Prihajal si v spremstvu palčkov, živali in snežink … Prav lepo je bilo v časih, ki so bili materialno manj obdarjeni in smo še verjeli v skrivnosti. Kaj pa danes, ko je stvarnega materializma več kot takrat, ko so nam vladali idejni materialisti?

So ti letos veliko pisali? Ko boš v novoletni noči nosil darila, ne pozabi na tiste, ki sta jih tvoja kolega spregledala. Vse več je takih, ki so v kapitalizmu več izgubili kot pridobili. Dobiček je le za nekatere, izgube so za vse, a od njih se težko živi. Pa se jih spomni vsaj ti. Vsem pa prinesi malo več mraza in tista tvoja Babica Zima naj nasuje vsaj malo snega …