Sprehod iz naslanjača

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 22. december 2016 / 09:54  

Z interaktivno virtualno predstavitvijo Koncentracijskega taborišča Ljubelj jug, podružnice Mauthausna, je navdušil avtor virtualnih sprehodov Grega Lebar iz Kranja. Povprašali smo ga, kako se streže tem stvarem.

Kje se začne vaše kreiranje virtualnih sprehodov, v domači videoprodukciji z očetovo kamero v rokah, odličnim poznavanjem računalništva, iskanjem novih izzivov v fotografiji ...

»Sicer sem diplomiral na kranjski Fakulteti za organizacijske vede, vseskozi pa je bila moja strast računalništvo. Lahko bi rekel, da izhajam iz spletnega oblikovanja, saj sem se najprej specializiral prav zanj. Pred leti na tem področju ni bilo take konkurence, v zadnjem času pa je ponudnikov urejanja spletnih strani naraslo. Če za seboj nimaš velike ekipe, v kateri so naloge natančno razdeljene, si kot 'one man band' težko konkurenčen. Treba je bilo najti nekaj drugega. Pred petimi leti sem začel s fotografiranjem panoram, kar je bilo takrat še zelo v povojih, zlasti ko gre za prostorsko 360-stopinjsko fotografijo. Ta se mi je zdela izjemno zanimiv medij v estetskem smislu, predvsem pa kot tehnični izziv. Prav v tem sem se v zadnjem času izjemno izpopolnil in lahko rečem, da mi 360-stopinjska fotografija uspeva na zares visokem nivoju.«

Če rečemo po športno, ste si letvico postavili najvišje, kot je z aktualno tehnologijo mogoče?

»Predvsem se trudim za čim višjo kvaliteto posnetkov. Sprva sem začel s panoramskimi fotografijami, jih povezoval skupaj, zgolj za lažjo predstavo – to je podobno kot je Googlov Street View, zdaj pa so moje zahteve precej višje. Odlična fotografija je eden od temeljev, na katerih gradim tako imenovane virtualne sprehode.«

Kaj so pravzaprav virtualni sprehodi?

»Naj začnem pri fotografiji. Ta je tista, ki je na spletu največkrat bistvenega pomena, da nekdo nadaljuje brskanje in prebere tudi tisto, kar sledi. Naj za primer navedem, da se več kot 85 odstotkov vprašanih na podlagi dobre vizualne podobe odloča, kam bodo potovali na dopust. Sam fotografijo želim nadgraditi z virtualnimi sprehodi in s tem še dodatno vzbuditi posameznikovo zanimanje za različne vsebine.«

Kaj so virtualni sprehodi?

»Osnova je torej dobra fotografija. Naslednji korak je, da fotografije, posnete na vseh 360 stopinjah, povežem med seboj. Tako zajameš vso okolico ali celoten prostor in se sprehajaš na primer iz sobe v sobo. Dodana vrednost, ki na sprehodu nadgrajuje fotografijo, je vsebina, kar pomeni, da je v ta virtualni prostor treba naložiti tudi informacije, ki bodo za uporabnika zanimive. Ti sprehodi vedno temeljijo na uporabniški izkušnji, tudi na sentimentu, občutku, ki ga želimo s predstavitvijo doseči. Torej ne gre le za golo dokumentiranje nekega prostora in vsebin, ampak predvsem za izkušnjo, občutja, ki jih ima posameznik pri ogledu. Po potrebi vključimo klasične fotografije, zvočne efekte, glasbo, video ali interaktivne vsebine, da je uporabniška izkušnja čim bolj popolna in nepozabna.«

Vzorčni primer za virtualni sprehod je tovrstna predstavitev Koncentracijskega taborišča Ljubelj jug, podružnice Mauthausna, ki ste jo pripravili za Tržiški muzej, ki je skrbnik tega muzeja na prostem ...

»S Tržiškim muzejem smo sodelovali že pri predstavitvi muzejskih zbirk. Kolektiv se je zelo pozitivno odzval na našo ponudbo in predstavitev naše vizije, kakšen bi moral biti virtualni sprehod po muzeju in kaj bi pridobili s tem. Razkazali so nam vsebine, povedali, kaj bi želeli poudariti, in smo začeli z delom. Pripravili smo predstavitev čevljarske in smučarske zbirke in virtualni sprehod prilagodili njihovi spletni strani. V nadaljevanju so nas povabili še k pripravi podobne predstavitve za Koncentracijsko taborišče Ljubelj jug.«

Kakšen je proces dela pri tovrstnem projektu?

»Glede na lokacijo taborišča je bilo v prvi fazi treba določiti primeren dan in tisti čas dneva, ko je svetloba za fotografiranje področja, vključenega v virtualni prikaz, najprimernejša. Potem ko so bili ob fotografijah pripravljeni še zračni posnetki z dronom, pa smo s sodelavci muzeja začeli konkretneje razmišljati o vsebini in s tem načinu, kako bi vsebino, ki je na razpolago, predstavili na čim bolj zanimiv način. Tokrat smo morali biti pri predstavitvi še posebno pazljivi, pietetni, saj gre za kraj, kjer so ljudje grozno trpeli in tudi umirali. Po predlogih in iztočnicah kustosov iz muzeja sva s sodelavcem pripravila devet sklopov in se odločila za nekoliko drugačno predstavitev, ki bo temeljila na zgodbi.

To ni klasičen virtualni sprehod iz prostora v prostor, ampak je virtualna zgodba taborišča od njegovega nastanka do osvoboditve jetnikov. Tokrat so prostorske fotografije dodatek k zgodbi in ne obratno. Prvi sklop predstavlja začetek delovanja taborišča, drugi razloge za nastanek, tretji govori o tem, kdo so bili interniranci, sledi sistem terorja, pa vodstvo taborišča, predstavljen je civilni del taborišča, njegov konec s francosko brigado Liberté, tu so povezave prebivalcev Tržiča s taboriščniki, zadnji sklop pa predstavlja človečnost v najtežjih razmerah. Na ta način prelistamo zanimivo arhivsko fotografsko gradivo, vsako poglavje pa ima tudi svoj panoramski posnetek, ki je povezan z vsebino posameznega sklopa.«

Uvodni posnetek prikazuje tudi približno podobo taborišča s postavljenimi barakami, stražnimi stolpi ...

»Gre za 3D-model taborišča, projiciran na panoramo, ki pokaže, kako približno je bilo videti. Ustvari nam neko predstavo o njem. Na koncu smo dodali še glasbeno podlago. Gre za izbrano avtorsko glasbo, ki je v začetku bolj žalostna in otožna, saj želi vzbuditi čustva pri gledalcu, bolj gre zgodba proti koncu vojne, bolj svetla je barva glasbe, izraža vedno več optimizma, sploh ko pridemo do poglavij o človečnosti in Tržičanih.«

Sodelovanje naročnika pri tem je bistvenega pomena?

»Tvorno sodelovanje naročnika pri takih projektih je ključno. Pri pripravi virtualnih sprehodov za Tržiški muzej se je to še kako izkazalo. Trudimo se, da je vsak novi projekt tudi nova zgodba. Ponavljanje enih in istih vzorcev ne pride v poštev, saj so materije, s katerimi se ukvarjamo med seboj zelo različne. Recimo predstavitev Galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju, je nekaj povsem drugega kot predstavitev projekta revitalizacije nekdanje BPT v Tržiču. Ključnega pomena je, da naročnik ve, kaj želi doseči z virtualnim sprehodom, ali gre za dokumentarno zadevo, virtualni arhiv, mogoče pa gre predvsem za predstavitven in v nadaljevanju marketinški pristop, za zabavne vsebine … Vedno pa je pomemben tudi naš individualni pristop, kot avtor moraš najprej zadevo začutiti, da se jo potem lahko lotiš 'na polno'.«

Omenili ste digitalni arhiv?

»Za prej omenjeno Galerijo Prešernovih nagrajencev smo na primer ob njihovi dvajsetletnici delovanja izdelali unikaten virtualni sprehod, ki služi kot natančen digitalni arhiv razstave tudi po tem, ko fizični ogled razstave ni več mogoč. Vključili smo tudi več kot trideset filmov iz naše produkcije.«

Pri snemanju filmov sodelujete tudi s svojim očetom Milanom, ki s kamero že dolga leta tudi vestno beleži kulturni utrip Kranja?

»Vsi naši projekti so sad skupnega dialoga, saj vsak s svojega strokovnega področja prispeva predloge in ideje, iz katerih skupaj definiramo strukturo, kaj in kako bo neka zadeva predstavljena. Vsak ima svojo specifiko dela, moji specialnosti sta fotografija in programska izvedba, oče Milan običajno poskrbi za kvalitetne in informativne video vsebine, sodelavec Sašo Lukša pa kot izreden grafični oblikovalec in strokovnjak za uporabniško izkušnjo skrbi za privlačno podobo naših izdelkov.«