Gorenjske božične in novoletne zgodbe

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 21. december 2016 / 14:44  

Pred mnogimi leti sem v našem časopisu pisal o gorenjskih zgodbah iz starih časov. Pred letošnjimi božičnimi in novoletnimi prazniki vam ponujam v ponovno branje le nekaj izbranih odlomkov. Za popestritev praznikov in primerjavo z našim časom …

Božič nekoč

O tem, kako je bilo na Gorenjskem o božiču pred kakimi sto leti, piše Manica Komanova. »Dan pred božičem imajo gospodinje mnogo opravila s pečenjem potic in 'poprtnjaka'. Poprtnjak je hleb belega kruha, ki mora ostati cel prav do Sv. treh kraljev in mora biti na mizi vse tri božične večere, to je: na Sveti večer, na predvečer Novega leta in Sv. Treh kraljev, ko se poprtnjak razreže. To delo navadno prevzame gospodar. Vsi člani družine ga dobe po en kos, ostalega pa razreže na toliko delov, kolikor glav živali ima pri hiši ter ga vsega mednje razdeli. Tudi pujski in kuretina so deležni poprtnjaka.«

V božična opravila so vpreženi vsi. »Otroci in tudi odrasli – ker takrat itak ni nujnega dela – pa tisti dan pred Božičem pridno pripravljajo in sestavljajo jaslice, ki so po nekaterih hišah posebno lepe. Božičnega drevesca (smrečice) Gorenjec ne ceni, češ, to je novotarija. In če ravno skoro vsaka hiša poseduje toliko smrekovega gozda, da ima malih smrečic v izobilju, vendar ne boš nikjer videl božičnega drevesca, pač pa le jaslice, ki so našim ljudem tako pri srcu, da si brez njih Božiča skoro misliti ne morejo.« Tu vidimo, da naši gorenjski predniki niso bile le »ohrni«, ampak že takrat tudi »ekološko« naravnani.

Me prav zanima, koliko Gorenjcev še ve, kako se gre na svete večere »okoli ogla« in koliko jih to staro navado še danes prakticira. »Ko se zmrači, dene gospodinja v lonec lopatico žerjavice, napolni steklenico z blagoslovljeno vodo in vtakne vanjo pušpanovo vejico. Gospodar potrese žerjavico z dišečim kadilom, se prekriža in začne glasno moliti. Nato gre z loncem v roki pokadit vse shrambe, živino in vsa gospodarska poslopja. Takoj za gospodarjem stopa eden izmed družine, noseč v roki skodelico z blagoslovljeno vodo in pridno škropi na desno in levo. Za njim pa hodi s sklenjenimi rokami ostala družina in pobožno odgovarja gospodarjevi molitvi. To kajenje in škropljenje se potem ponovi oba božična večera, t. j. na predvečer Novega leta in Sv. Treh kraljev.«

Razlika je tudi v prehrambnih navadah. »Na sveti večer pride na mizo samo mrzla večerja, bodisi solata, shlajeno kuhano sadje ali kaj podobnega. To pa v pobožen spomin na Kristusove stariše, Marijo in Jožefa, ki na ta večer nista imela nič gorkega v ustih.« No, vidite, kako bi se lahko tudi v časih, ko je moderno govoriti o zdravi prehrani, zgledovali po svojih prednikih!

Božične vraže

Pisateljica Manica Komanova piše, da je bilo v božičnih nočeh v starih časih tudi veliko čarnega. »Božični večer je pri nas skoro tako poln vraž kakor n. pr. Kresni večer. Najbolj razširjeno in običajno je 'vlivanje svinca', kar se vrši takole: Kos svinca denejo v železno posodo in postavijo na ogenj, da se raztopi. To raztopino vlijejo potem v večjo posodo, napolnjeno z mrzlo vodo. Raztopljeni svinec se v mrzli vodi seveda takoj strdi in dobiva pri tem raznovrstne oblike, ki dostikrat več ali manj sličijo kakemu premetu. Pripeti se, da dobi svinec v mrzli vodi podobo sveče. Potem je gotovo, da bo v tem letu pri hiši krst. Ako pa oblika spominja na mrtvaško glavo ali krsto, tedaj bo med letom kdo izmed družine umrl. Podoba harmonike ali venca pomeni poroko itd.«

Poznali so vedeževanje iz vode. »Če je božična noč jasna in mesečna, zahajajo dekleta kaj rada k stoječi vodi, v kateri vidijo svojo bodočnost, predvsem pa svojega bodočega moža. Ko se namreč dekle skloni proti vodi, vidi v njej poleg svoje podobe tudi podobo onega, ki ji je 'namenjen'. Ampak ta poskus menda ni prav varen, kajti Tomažinova babica iz Dupelj je vedela povedati, da je šla neko sveto noč njena sorodnica gledat k bližnjemu ribnjaku, če ji je kdo 'namenjen'. Toda – o groza – v ribniku je poleg svoje podobe ugledala podobo moža, ki je imel mrtvaško glavo. Tega se je tako prestrašila, da je kmalu potem umrla.«

Poslušali so, kako se pogovarja živina. »Na sveti večer, med 11. in 12. uro se med seboj razgovarja živina. Čuje in ume jo le oni, ki je v popolni milosti božji. V Kovorju je pastirček, ki je imel svojo borno posteljo v hlevu, čul na sveti večer, kako je krava Sivka potožila svoji tovarišici Dimki: 'Nekaj ti povem, Dimka. Letos bodo mene zaklali. Danes čez leto me ne bo več.' To je pastirček dobro čul in je drugi dan povedal družini, a nihče mu ni hotel verjeti. Vsi so bili mnenja, da se mu je sanjalo. Gospodar, ki je prvotno res mislil zaklati Sivko, je potem nalašč zaklal drugo kravo, pa čujte, kaj se je zgodilo. Kmalu potem je gospodar gnal Sivko v bližnjo vas, hoteč jo oplemeniti. Kravi pa se je na ledeni poti ispodrsnilo in padla je tako nesrečno, da so jo vsled zadobljenih poškodb morali zaklati.«

Naposled se sveti večer prevesi v sveto noč. »Na sveti večer se družina mudi večinoma okrog jaslic. Tam se nedolžno zabava in prepeva narodno-nabožne pesmi. Še celo stari dedek dene tedaj vivček iz ust in 'pritisne' z drugimi vred. Narodnih pesmi, ki se nanašajo na božično noč, imamo pri nas skoro brez števila … Do polnoči ne misli nikdo na počitek, ker se je treba pripraviti na polnočnico. K polnočnici gre razen malih otrok ali kakega prav starega deda ali babice vsa družina. Ko pa pridejo iz cerkve domov, poležejo po klopeh, po tleh ali kjer si že bodi. Na svojo posteljo se Gorenjec v sveti noči nikakor noče vleči, to pa zato, da s tem počasti spomin na Sveto družino, ki tisto noč, ko se je rodil Kristus, tudi ni mogla počivati na svojih ležiščih.«

Kako so šli »okoli ogla«

Pa preberimo še, kako so šli »okoli ogla« na prvi sveti večer pri Matevžku v Novi vasi pri Žireh, v letih pred 1900. Ta domači obred, ki ga je kot otrok sam doživljal, je v svojih spominih opisal akademski slikar Franjo Kopač (1885–1941), oče arhitekta Vlasta Kopača (1913–2006). Kolikor je meni znano, gredo danes okoli ogla samo še v najbolj pobožnih in tradicionalnih družinah, pa še tam najbrž ne s tolikšno temeljitostjo in predanostjo kot nekoč. To je početje, ki nekako ne sodi v naš čas, ko se večini samo še mudi. Zanj si je treba vzeti čas in imeti vero v njegov smisel.

Najprej so se na vso reč temeljito pripravili. »Ob treh popoldne so pospravili svoje delo, hišo je mati lepo pometla in pripravili smo se za sveti večer. Stara mati Barba je prinesla velik črn lonec žarečega oglja, v katerega je vrgla posvečene vrbove šibe za božično kadilo. V malo skodelico je nalila posvečene vode z brinovo vejico za škropljenje. Mati je postavila na mizo 'podprtnik' – tri velike bele hlebce, zavite v belo rjuho, znamenje treh božičev. Pred podprtnik je položila križ 'bridko martro', na vsako stran po eno svečo, spredaj pa leščerbo s starim štobrom … Ko se je zmračilo in so se od vseh strani oglasili zvonovi, smo se razvrstili za obhod okoli ogla. Prva je šla moja mati s posvečeno vodo, za njo je oče nesel križ in molil rožni venec, za očetom pa stara mati s kadilom. In za njimi še ostali družinski člani. Vedno pa je moral ostati kdo za varuha v hiši, ker se je že pripetilo, da je kak nepridiprav medtem ukradel poprtnak z mize, mimogrede pogledal še v peč, ali gleda iz kakšnega lonca kaj svinjskega. Pravili so, da je v Žirovskem vrhu pri Riglčenu nekoč, ko so šli okoli ogla, prišel rokovnjač in odnesel iz peči kračo, ki se je kuhala za praznike. Potem je bil še tako nesramen, da je stopil v hišo in rekel: 'Šulnte župnte, plečnte mavhnte, dedca v rit pavhnte!' S tem je hotel reči, da je vzel kračo iz lonca, namesto nje pa vrgel v juho star čevelj.«

In kaj so pri obhodu še počeli? »Pri obhodu okoli hiše, hleva in kozolca je moral vsakdo pri vsakem sadnem drevesu potresti po eno vejo, da bi prihodnje leto lahko dobro rodilo. Preden smo se vrnili, je trajalo precej časa, posebno če je bil visok sneg; nato smo morali obiti še vse sobe, v vsaki odmoliti po en Očenaš in Češčeno Marijo ter temeljito požegnati in pokaditi, da bi odgnali nesrečo in bolezni od hiše. Spominjam se, da je bil oče nekoč ravno pri litanijah, ko je odprl hlevska vrata, da bi blagoslovili še živino, in molil: 'Vrata nebeška …' Še krava je zamukala.« Ja, je že tako, da duh zaide tudi v hlev, že od betlehemskih časov sem. »Ko smo končali obhod, je stara mati odnesla lonec s kadilom pred hišo na vogal ter opazovala, na katero stran nosi veter dim. Če je šel po burji, je bilo prihodnje leto suho, če ga je zavijal jug, pa mokro, itn. Oče je medtem nabil svojo staro pištolo dvocevko in nato pred hišo ustrelil v zrak; to je odganjalo čarovnice in podobno golazen …« Verjemi, kdor more.

Novoletni čas nekoč

Po obhodu »okoli ogla« se je sveti večer nadaljeval. »Po večerji so prihajali sosedje in mimoidoči Žirovskarji /prebivalci Žirovskega Vrha/ ter napolnili hišo. Posedli so po klopeh in začeli pripovedovati zanimive reči: o moči svete noči ter o drugih nadnaravnih pojavih in prikaznih. Če si rabil denar, si moral stati v risu, ki si ga zarisal okoli sebe z enoletno leskovo mladiko na takem križišču, na katerem se ni slišal zvon, ki je vabil k polnočnici. Opolnoči je hudič prinesel polno vrečo denarja in te začel na vse mogoče načine vabiti, da bi stopil iz risa in si vzel denar. Bog ne daj, da bi to storil; takoj te je raztrgal na drobne kosce. Če pa si vztrajal, da je mežnar zazvonil dan, ti je vrgel vrečo pod noge in godrnjaje odšel.«

Na sveti večer so torej pripovedovali zgodbe, v katerih je nastopal sam hudič. »Tiste čase se je večkrat prikazal hudič. Mačkov hlapec, ki je vozil vsak teden z moko natovorjen voz iz Škofje Loke v Žiri, je pravil, da je neke temne noči na Fužinah pri Šemončkovem znamenju sedel na cesti velik črn maček, ki se ni hotel umakniti, ko je prifural do njega. Udaril ga je z bičem, nakar sta bila takoj dva. Jezno je zaklel in udaril vnovič – bili so štirje in tako dalje, dokler ga ni postalo strah, da je skočil na voz in udaril po konjih. Mačja sodrga, katere je bila že polna cesta, pa je hreščala za njim, da je komaj odnesel celo kožo …«

Vrhunec božičnega vedeževanja pa se mi zdi ta, ki sledi. »Če bi hotel izvedeti, koga bodo prihodnje leto nesli na pokopališče iz hiše, si moral le-to trikrat ritensko obiti, na koncu pa pri srednjem oknu vanjo nazaj čez glavo pogledat in si tistega na parah zagledal. Vendar ni bil nihče tako pogumen, da bi to res poskušal, ker se je bal, da bi sebe ne videl.« Tako so pripovedovali, potem pa odšli k polnočnici. »Ko se je približal čas za polnočnico, se je hiša začela prazniti in s staro materjo sva ostala sama na peči. Ona je kimala in dremala, meni pa so rojile po glavi pripovedke, ki sem jih malo prej slišal, buljil sem v okna, v katerih bi se lahko prikazala kakšna mrtvaška glava ali kak drug strah, dokler nisem zaspal.«

Božičnemu sta sledila še dva sveta večera, novoletni in trikraljevski. »Na Silvestrov večer je bil drugi božič. Zopet smo šli okoli vogla in opravili vse kot na sveti večer. Na novega leta dan smo morali zelo zgodaj vstati, če smo hoteli biti pridni čez leto. Gledalo se je tudi na to, kdo je prišel tega dne prvi v hišo: moški bi prinesel srečo, ženska smolo. Tretji božič je bil na večer pred sv. Tremi kralji. Kdor se je tistega dne postil, so mu prišli sv. Trije kralji tri dni pred smrtjo povedat, da bo umrl – da se je mogel za potovanje na drugi svet primerno pripraviti. Na ta praznik je oče razrezal podprtnik in nam razdelil velike rezine. Moral si jo na tešče in celo pojesti, da si ostal vse leto zdrav in močan.«

Novoletno vedeževanje

Vas zanima, kaj bo z vami in z nami vsemi? Dnevi ob koncu starega in na začetku novega leta so za vsakovrstna vedeževanja že od nekdaj še posebej primerni. A kaj, ko si lahko zaželimo le tako imenovane sreče pa zdravja in delovnih uspehov, tudi tega komaj za eno leto vnaprej. Naši davni predniki pa so si upali v eni od božičnih svetih noči ugibati celo o tem, koga kdo dobi za ženina ali nevesto!

Berite, kar sledi. »V neki vasi med mestom Kamnikom in gradom Volčjim potokom sta se dve dekli dogovorili, da bosta šli v sveti noči k studencu, ki teče skozi bližnji gozdič, in o polnoči pogledali v vodo, da bi v njej uzrli svojega bodočega ženina. Prisluškoval pa je čvrst, mlad kmečki hlapec in slišal njun načrt, ne da bi ga bili niti najmanj opazili. Ker bi bil rad imel eno le-teh dveh, se mu je zdelo, da bi bil imeniten pomoček, če bi jima mogel svojo podobo pokazati v vodi in s tem prikrojiti prerokbo. Zato je šel pred njima v gozd k omenjenemu studencu, se vzpel na drevo in sedel na vejo, ki jo je drevo molilo precej daleč od sebe, prav nad studenec. Tako je sedel in hrepeneče čakal, da bi dekleti prišli. Med drugim je bil slišal, kako sta druga drugi predpisali postavo in pravilo, da ne bo nobena pogledala kvišku ne nazaj in da ne bo nič govorila, zakaj navadno je pri takih praznoverskih rečeh zapovedan molk, po mojem mnenju zato, da ne bi radovednim raziskovalcem morda nehote iz strahu ali začudenja ušlo iz ust božje ime, ki ga satan nerad sliši. Noč je bila precej svetla in jasna, tako da sta naši dve moža željni galatei upali čim jasneje ugledati podobo svojega ljubčka; tudi zaljubljeni kranjski koridon je domneval, da se mu bo obraz čim popolneje zrcalil iz studenca.«

O polnoči se je zgodilo. »Ko sta dekli prav zaverovani prišli do studenca, sta natančno in pazljivo pogledali v vodo. Kmečki hlapec, ki je to opazil, je iztegnil glavo bolj naprej, da bi se njegovo obličje kar najbolje videlo v vodi, ki je stala tam kakor široka luža ali mlaka. Toda glej! Mlaka je kmalu oživela, zakaj preden se je vaški kurtizan zavedel, se je veja odlomila in ga izpustila, tako da je z velikim hrupom in šumom štrbunknil v vodo. Obe amarili ali vaški nimfi, ki nista nič drugega mislili, ko da se je živi hudič zagnal v vodo, sta prepadeni zbežali, a zaljubljenemu kmečkemu zvitorepcu je mrzla kopel brez dvoma precej ohladila ogenj.« Da se s temi rečmi ni šaliti, priča tudi žalostni konec te zgodbe. »Mladi kmetici sta nato smrtno zboleli in ena je čez nekaj časa tudi umrla, kar je – kakor menijo – povzročil prestani strah. Kasneje so gozdič imenovali Kurbin boršt; to ime ima še zdaj.«

To zgodbo je zapisal Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, 1689. Dobra tri stoletja pozneje se kaj takega skoraj ne more primeriti. Mlade Gorenjke in Gorenjci se na svojo prihodnost ne ozirajo v lužah, ampak si drug drugega ogledajo kar na enem od številnih krajev, ki so za to primerni. V šolah, lokalih, diskotekah, nemara celo v cerkvah … Predvsem pa na družabnih omrežjih. Mirne gladine čistih tolmunov pa v hladu svetih večerov še vedno čakajo, da bi se vanje zagledal samotni vedeževalec.

Viri: Valvasor, Slava vojvodine Kranjske (Sedma knjiga), 1689 in več sodobnih izdaj / Manica Komanova, Na Gorenščem je fletno, 1928 / Franjo Kopač, Spomini na otroška in fantovska leta (1885–1902), Žirovski občasnik, št. 18 (1992)