Obdarovanja

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 13. december 2016 / 14:29  

Smo že globoko v decembru, že tretjo svečo smo prižgali na adventnem vencu. Trgovci vneto ponujajo obilje čokolade, posebnih ponudb, daril in presenečenj, akcij 'samo danes in samo za vas'. V Nemčiji je pisalo na trgovini Merry Merry Shoping (veselo, veselo nakupovanje). Kje je sploh še bistvo praznikov? Čakamo dela proste dneve, da si odpočijemo, se s kom srečamo, popijemo kakšno kuhano vino ali kaj dobrega pojemo. Je to res vse?

Naš prvi in edini dobri mož v decembru je Miklavž. Moje obdarovanje je skromno, a kljub temu zahtevno. Iz Nemčije sem prinesla nove modelčke za peko piškotov. Zvezda repatica, smreka in angelček so dopolnili našo zbirko modelov za peko piškotov. Torej ena vrsta piškotov so bili navadni v obliki decembrskih simbolov. Drugi so orehovi rogljički, potem medenjaki. Punci se spoznata na mafine in male potičke. Od peke je treba porabiti še beljake – nastali so kot neke vrste makroni, ki smo jih namazali s čokolado. In to je bilo naših sedem kilogramov piškotov, ki smo jih razdelili v lepe darilne škatle za vse domače in svoje bližnje. Nekaj seveda še manjka. Miklavževi parkeljni. Letos sem jih napekla iz štirih kilogramov moke. Nastalo je 64 testenih stvorov, ki so jih rozine in rdeči papirnati jeziki spremenili v parkeljne. Kam sem dala vso to robo? Prav previdno sem jih morala prešteti, da je vsak dobil enega. V vse škatle s piškoti za sorodnike in za domače sem jih namestila. Potem za vsakega mojega dijaka (vsi so moji dijaki, tistim, ki sem jim razrednik, pa vseeno namenim več skrbi in pozornosti) pa za sodelavce v kabinetu in v hipu jih ni bilo več. Najlepše je gledati obloženo mizo z vsemi dobrotami. Otrokom smo dodali še šale in kape pa nogavice in copate in to je pač naš Miklavž. Po vasi hodi kopica hudobcev in Miklavž. Vstopijo v hišo. Bojita se jih le še Rok in Eva, pa še ta dva vesta, kako in kaj je s to stvarjo. Pa je vendarle to prav poseben dan in večer. In kako drugi sprejemajo vsa ta darila? Pravzaprav mi je čisto vseeno. Jaz jih napečem z veseljem in ljubeznijo. Vsa družina pri tem sodeluje. Tri popoldneve smo bili skupaj in pekli. Dišalo je, sladkali smo se. Kaj si misli tisti, ki to sprejme, je njegova reč. Kakor pač hoče in zmore. Kaj naj v vsem soju potrošniškega nakupovanja, blišča, luči in kiča dajemo drug drugemu? Ni vsote denarja, ki bi zadovoljila potrebe sorodnikov in domačih. Naj praznik ostane navada, običaj, saj je to vendar njegov smisel. In če sem si ustvarila nekakšen svoj običaj, ritual, naj se ga držim. Starejši ljudje so rekli, če ti zapustiš praznike, bodo prazniki zapustili tebe. Da je vsak po svoje malo čuden in samosvoj, tega sem se že privadila. In da je vsak unikaten in poseben, to pa je pravzaprav tisto, zaradi česar se v množici ne izgubimo.