Kako najti moč za samopomoč

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. december 2016 / 11:24  

Kranjčanka dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja z doktoratom iz zakonske in družinske terapije, je avtorica knjige Kako najti moč za samopomoč? V njej lahko preberete odgovore na vprašanja ljudem v stiski, tako na področju partnerstva in starševstva kot medsebojnih sorodstvenih in poslovnih vezi, o načinih soočanja z izgubami in vprašanjih življenjskega sloga.

Dr. Sabina Jurič Šenk na razumljiv, a še vedno strokoven način predstavi določene zakonitosti medsebojnih odnosov. To ni priročnik z navodili, ampak knjiga, ki bralca usmeri k temu, da ne zgolj razume, ampak tudi začuti, zakaj se mu določene stvari dogajajo, da sprevidi, da ni nemočen in da lahko naredi korak naprej in premaga svojo stisko. Knjiga je sestavljena iz odgovorov na vprašanja, ki so ji jih na spletnem forumu zastavili ljudje, ki so se znašli v zanje brezupni situaciji, v dvomih in bolečini z željo, da bi dobili konkreten nasvet, kako naprej.

Avtorica se v šestih poglavjih dotakne tako rekoč vseh področij medosebnih odnosov, začne z odnosi med starši in otroki. Od tega, kako otrok opozarja nase z neprimernim vedenjem, umikom, jokom, boleznijo – in sploh ni nujno, da gre pri tem zgolj za njegove težave, saj lahko otrok reflektira sistem (družino), v kateri živi. Poleg tega starši, kot ugotavlja dr. Sabina Jurič Šenk, ki so sami polni svojih težkih čustvenih vsebin, otroka težko pomirijo. »Starši morajo najprej narediti korak pri sebi, potem šele lahko pomagajo otroku,« je prepričana. Partnerski odnosi, o katerih piše v drugem poglavju, so tisti, ki naj bi bili enakovredni, pa so malokrat. »Vse je odvisno od tega, koliko kdo prispeva v odnos. Ne more eden ljubiti za dva niti biti odgovoren za dva.« Posebej obravnava nasilje v partnerstvu, nasilni odnosi so zelo boleči, istočasno pa tudi zelo trdni. Kjer so ob nasilnem odnosu udeleženi tudi otroci, je treba zanje nujno poskrbeti, saj so žrtve teh odnosov, ki jih pomembno zaznamujejo tudi, ko odrastejo.

Nemočna tašča, staromodna babica …

Nekaterih odnosov ne izbiramo sami, za našo kvaliteto življenja pa so pomembni, zato jih naslavlja v poglavju Bremena in odgovornosti med sorodstvenimi odnosi. Kako v takih odnosih postaviti meje, se uspešno dogovoriti, preseči medgeneracijske zamere? Nič manj pomembni niso odnosi na delovnem mestu. »Poslovni svet vpliva ne samo na posameznika, ampak tudi na njegovo družino, z nošenjem dela domov, če ne fizično pa čustveno. Dejansko pa se je treba vprašati, koliko ta stres izvira iz doživljanja sebe na delovnem mestu in naših lastnih pričakovanj od sebe? Ko nekdo izgoreva in globlje pogledamo, pogosto vidimo, da smo do sebe lahko veliko strožji, kot je do nas strog šef.« Avtorica govori tudi o spremenjenih odnosih zaradi neizžalovanih izgub. »Slovo je vedno boleče, tudi če ga pogledamo širše – lahko gre za prekinitev nosečnosti, morda za izgubo odnosa, ki je nekoga zaznamoval. Na kar sem se osredotočila, je razumevanje žalovanja, ki je zelo pomembno in predstavlja individualni proces.«

Svoje prvo knjižno delo zaokroži z razmišljanjem o stilu življenja: »Kaj iz svoje družine prinesem in koliko nehote sledim pričakovanjem drugih? Ali si upam imeti drugačen pogled na svet kot moji najbližji ali jim raje ostajam lojalen in morda zato nesrečen? Veliko lažje je oditi od doma, če imam za to od staršev 'dovoljenje' v čisto čustvenem smislu in tako sam prevzamem odgovornost za svojo srečo.« Tudi zato je to knjiga z motivacijsko noto, pritrdi dr. Sabina Jurič Šenk: »To pomeni, da si sami izberemo način, kako bomo živeli, kako bomo zunanji svet doživljali in koliko dobrega oz. bolečega bomo v odnosih z drugimi delili.« Avtorica je psihologinja z doktoratom iz zakonske in družinske terapije, zdaj zaposlena na OŠ Ledina kot šolska psihologinja, dela tudi kot terapevtka za posameznike, družine in pare po sistemu relacijske družinske terapije, ki jo dopolnjuje z drugimi psihoterapevtskimi smermi. Poklicno pot je začela kot svetovalna delavka v Gimnaziji Kranj, zaposlena je bila kot predavateljica in terapevtka na družinskem inštitutu, kot karierna svetovalka brezposelnim in drugim ranljivim skupinam, sodelovala je pri zaposlitveni rehabilitaciji odraslim. Brez dvoma torej, da je pri pisanju knjige, izdala jo je Centrukontura, imela dovolj strokovnih podlag tudi iz prakse.