Rekreativec, o katerem berejo množice

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Arhiv člankov / sreda, 16. november 2016 / 10:32  

Bojan Ambrožič, rekreativni športnik iz Ljubnega, je pred skoraj desetimi leti začel pisati blog, ki je zelo bran. Letos je dočakal milijonti obisk. V vseh teh letih je objavil ogromno opisov izletov v hribe, poročil s tekaških prireditev, potovanj po svetu in poljudnoznanstvenih zgodb. Kot pravi, na potovanjih največ vidi, če teče ali vsaj hitro hodi.

Ljubno – Vse več je rekreativcev, ki svoje športno udejstvovanje delijo z drugimi in pišejo blog. Čez dva meseca bo minilo desetletje, odkar se je za to odločil znani rekreativec Bojan Ambrožič iz Ljubnega. Njegovi zapisi so izjemno brani, kar dokazujejo tudi številke. Piše ga od januarja 2007, statistika obiskovalcev se mu je postavila na nič septembra 2010, odkar gostuje na sedanji platformi. Avgusta letos je dočakal milijonti obisk, vsako leto ga bere več ljudi. Letošnje je že sedaj rekordno, pa še ni končano. Največji obisk v enem dnevu je zabeležil 25. julija letos, ko je njegov blog prebralo 6439 obiskovalcev. Kot pravi, mu veliko več kot številke pomenijo pohvale rednih bralcev. In ti imajo kaj prebrati, saj je njegov blog v vsem tem času postal obsežna zbirka opisov izletov v hribe, poročil s tekaških prireditev, potovanj po svetu in poljudnoznanstvenih zgodb.

V Dolini smrti tekel pri 47 stopinjah Celzija

Svoje ture, potovanja vselej deli z javnostjo. »Zakaj sem začel pisati blog, je v bistvu bolj žalostna zgodba. Všeč mi je bilo dekle, ki ga je pisalo, pa sem začel še jaz. Z ljubeznijo ni bilo nič, jaz pa sem še naprej pisal,« se spominja začetkov. Njegovo veselje do teka in narave je delno povezano tudi z njegovim poklicem – po izobrazbi je geolog. »Vendar trenutno poklicno skorajda ne delujem več na področju geologije. Letos sem si preprosto zadal cilj, da obiščem čim več vulkanov. Ti vzponi na vulkane niso bili v nobeni meri povezani z mojo službo. Vseeno pa poskušam na blogu vsaj okvirno vedno pojasniti, kako je kakšen vulkan nastal in zakaj je kakšna pokrajina taka, kot je, ker je meni to tako zanimivo. Če je pa mojim bralcem, pa še toliko bolje.« Letos je bil veliko v tujini, letel je kar petindvajsetkrat na šestih posameznih potovanjih, od tega je bila polovica službenih, polovica pa takšnih, ki so mu dovoljevala spoznavanje dežele tudi preko rekreacije. »Potovanje si vedno načrtujem tako, da v čim krajšem času čim več vidim. Spoznal sem, da največ vidim, če tečem ali pa vsaj hitro hodim. Mest načeloma ne maram in se jim karseda izogibam. Če pa se slučajno že znajdem v kakem mestu, se z javnim prevozom zapeljem na njegov skrajni konec, nato pa čez celo mesto tečem nazaj do hostla in si vmes ogledujem znamenitosti, muzeje ... Na ta način mesto lahko precej bolj začutim in vidim precej več stvari. Če ne drugega, na lastnih podplatih lahko začutim, kako veliko je,« pravi. Letos je prehodil veliko zelo zanimivih poti. »Zagotovo je bilo najbolj nevarno, ko smo se s prijatelji v enem dnevu z roba Koloradske planote spustili na dno Velikega kanjona (Grand Canyon) in potem šli še isti dan nazaj gor. Pot je bila dolga skorajda 50 kilometrov s približno 2000 metri višinske razlike. Gor in dol smo hodili in tekli deset ur, težavo pa je predstavljala neverjetna vročina, 45 stopinj, zato me je zelo skrbelo, da bo koga doletela vročinska kap ali sončarica. Še huje je bilo potem v Dolini smrti, ko sem tekel pri 47 stopinjah. Ko sem nazadnje že v rahlem deliriju pritekel nazaj do avta, sem v nekaj minutah spil nekaj manj kot štiri litre vode, da sem prišel k sebi,« je predstavil delček letošnje izkušnje in nadaljeval o svoji letos najlepši poti, na kateri je bil pred kratkim. S prijateljem sta šla na Tenerife. »Najlepša pot letos je bila zagotovo pot z obale Atlantika na vrh 3719 m visokega vulkana El Teide. In to zaradi hitrega menjavanja višinskih pasov. Najprej sem hodil skozi puščavo, nato džunglo in nazadnje še skozi prelep gorski svet. Pokrajina je bila na čase videti, kot da bi hodil po Marsu. Res prelepo. Ta pot je v eno smer dolga 26 kilometrov in premaga 4000 metrov višinske razlike. V eno smer sva s prijateljem hodila dobrih sedem ur. Pot ni niti nevarna niti tehnično zahtevna. Edina težava je dejstvo, da vmes ni koč in izvirov pitne vode, zato je treba vso vodo in hrano tovoriti s seboj. Midva pa sva imela še ta problem, da so nama izgubili vso prtljago, zato sva bila brez prave (lahke tekaške) opreme. Zasilno sva jo nakupila kar v bližji znani evropski trgovski prodajni verigi. Kolega je na vrh gore prišel v copatih za 30 evrov. Bil sem prepričan, da se mu bodo raztrgale že na pol poti, vendar so začuda zdržali. Na potovanjih se pogosto zgodijo takšne neprijetnosti, a ko gledaš nazaj, si ravno te potem najbolj zapomniš,« je delil svojo izkušnjo.

Najviše na 4421 metrih

V vseh teh letih je osvojil ogromno vrhov, najvišje je bil na Mount Whitneyu (4421 m), ki je najvišji vrh kontinentalnih ZDA. »Za nekatere vrhove v ZDA so potrebna dovoljenja. Mi ga za Mount Whitney nismo imeli. Ranger nas je na poti navzdol dobil, da smo brez dovoljenja, mi pa smo naprtili kolegu, ki je najmanj znal angleško, naj se zmeni. Ranger je zaradi njegovega neznanja angleščine res mislil, da ne vemo, za kaj gre, in nas spustil le z opozorilom. V nasprotnem primeru bi lahko plačali nekaj tisoč dolarjev kazni ali celo šli v zapor,« je dodal zanimivost. Doživel jih je že veliko, da bi opisali vse, bi bil cel časopis premalo, jih pa lahko preberete na njegovem blogu. Milijon obiskov je zelo vesel, v prihodnje pa si želi: »Moja želja je, da bi v prihodnosti vsaj deloma lahko živel od pisanja bloga. Trenutno vlagam kar precej truda v iskanje sponzorjev, a pri tem še nisem uspešen.«