Nekdanja biatlonka na kolesu

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Rekreacija / sreda, 9. november 2016 / 09:31  

Kranjčanka Matejka Nabernik (dekliško Mohorič) je biatlonsko kariero zaključila pred sedemnajstimi leti, letos pa je znova oblekla startno številko – kot rekreativka.

Kranj – Matejka Nabernik je športni javnosti znana pod dekliškim priimkom Mohorič. Prihaja iz številne kranjske družine z enajstimi otroki. Šport je bil pri njih doma, pa ne samo pri njih, tudi v sorodstvu. Njen bratranec je profesionalni cestni kolesar Matej Mohorič.

Matejka je trenirala biatlon, kariero pa končala pri rosnih 21 letih, po sezoni 1998/1999. »Odločitev sem sprejela na hitro, bila je posledica pomanjkanja motivacije, zdravstvenih razlogov in odločitve za študija kulturologije. Zanimivo pa, da sem se še istega leta pozno jeseni nato za dve, tri sezone preizkusila v lokostrelskem biatlonu,« je spregovorila nekaj besed o zaključku profesionalne športne kariere, v kateri je nanizala kar nekaj dobrih rezultatov: »Največji uspeh je nastop olimpijskih iger v Naganu. S štafeto, v kateri so bile še Andreja Grašič, Lucija Larisa in Tadeja Brankovič, smo bile devete. Najvišje na tekmah svetovnega pokala med posameznicami sem bila na 28. mestu leta 1998, omeniti velja še tretje mesto na evropskem prvenstvu leta 1997, na mladinskem svetovnem prvenstvu istega leta sem bila 11., četrte smo bile v štafeti. Kot ekipa smo imele vedno dobre rezultate. Uspešna sem bila tudi v lokostrelskem biatlonu. V evropskem pokalu sem bila druga in tretja, v skupnem seštevku peta.« Da je kariero končala tako kmalu, danes ne obžaluje: »Zame je bila zgodba takrat zaključena. Je pa res, da si sedaj dostikrat, ko sem na kolesu ali ko tečem, mislim, da če bi takrat s takšno glavo trenirala kot sedaj, bi imela dosti boljše rezultate.«

Po koncu športne kariere se je podala na druga področja: »Vzela sem si čas zase in za prijatelje. Začela sem se ukvarjati s folkloro, hodila na pevske vaje, počela sem stvari, ki sem jih pred športom. Na folklori sem zelo kmalu naredila mentorske izpite in postala vodja. Začela sem pri AFS Ozara Kranj, nadaljevala v folklorni skupini KUD Bled, kjer sem aktivna še danes. Vmes sva si z možem ustvarila družino. Pet let sem se posvečala otrokoma: Maji in Vidu.«

Letos smo jo po dolgih letih znova srečali s startno številko. S športom nadaljuje kot rekreativka. »Bilo je veliko naključij. Skupaj z možem sva se na povabilo sodelavca Damjana Šemrla udeležila novoletnega pohoda, kjer sem srečala sorodnika Vinka Mohoriča, ki je tudi član kolesarske ekipe Gorenjskega glasa. Veliko besed je bilo na temo cestnega kolesarstva in sem rekla, da bom poskusila. Gorsko kolo me ni potegnilo, cestno pa takoj. Kupila sem ga letos spomladi. Pred tem sem bila tudi športno aktivna, a sem največ tekla in hodila v hribe,« je povedala. Letošnje leto je bila največ prav na cestnem kolesu. Za cilj si je zadala 1500 kilometrov, da upraviči strošek nakupa kolesa, nato pa jih je od aprila prekolesarila kar pet tisoč, športno aktivna je bila po okrog petnajst ur na teden in več. V zimskih mesecih je teh ur manj, si pa za šport, če le vremenske razmere niso izredne, vzame vsaj eno uro na dan za tek, ob koncih tedna pa za v hribe. Teče sama, na kolesu in v hribih pa je rada v družbi. V kolesarstvo so jo vpeljali člani Zagona, kasneje se je včlanila v ŠD Bam.Bi in na njihovi dirki na Krvavec je prvič nastopila na kolesarski tekmi. Letos se je udeležila še dveh tekaških: Nočne 10ke in pred kratkim Ljubljanskega maratona, kjer je 21 km pretekla v času 1;39:43.

»Pogrešala sem šport, tekmujem pa vsak dan sama s sabo. Glavni cilj mi je užitek, ne bom pa trdila, da nikoli ne bo preraslo v kaj več,« pravi in dodaja, da jo bomo na kolesu lahko videvali tudi prihodnje leto, morda pride kdaj tudi med kolesarje Gorenjskega glasa. Matejka je rada v dobri družbi. In za konec ne pozabi: »Imam razumevajočega moža, da mi omogoča vsa ta moja športna udejstvovanja.«