Skozi najdaljši predor

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Izleti GG / četrtek, 20. oktober 2016 / 10:57  

Predstavljajte si, da se iz Kranja v Ljubljano pripeljete skozi dolg predor, ne da bi pri tem videli nebo.

Skandinavske razglednice (4)

Norveška ni le dežela fjordov, številnih slapov, rek, rečic in jezer, predvsem pa velikih razdalj, ampak je tudi številnih slikovitih cest, ki vse to povezujejo med seboj. Te so speljane tako čez visoke planote, kjer nas na 1200 in več metrih nadmorske višine sredi poletja med drugim presenetijo zaplate z ostanki snega zadnje zime, kot ob robovih fjordov, kjer nas dolge kilometre spremljata le voda z leve in strmo pobočje z desne strani. Ob obilnejšem deževju se razbohotijo hudourniki in slapovi, ki se vijejo z gorskih vrhov v dolino. Na stotine jih je – kot različno debele bele kačice. Hudourniki se mnogokrat raztreščijo v skale šele tik ob cestah in potem speljani pod njimi nadaljujejo svojo pot v fjord. Ob posebno obilnem deževju se zgodi, da je voda močnejša od pregrad in takrat hudournik z močnimi curki zgrmi na cesto. In vozila, ki se takrat peljejo mimo. Vožnja v takih razmerah je precej strašljiva, a nam je ob misli, da je podobno, kadar se peljemo skozi avtomatsko avtopralnico, takoj lažje.

Da ni treba obvoziti celotnega fjorda, ki je lahko dolg tudi po sto in več kilometrov, da bi prišli z ene na drugo stran, je največkrat že ob njihovem ustju na voljo trajektna linija, kasneje, ko se zaliv zoži, pa naletimo tudi na velike mostove. Kar seveda stane nekaj kron, a močno skrajša pot. Kralji norveške cestne infrastrukture so seveda tudi predori – krajši, komaj nekaj stometrski, in deset in več kilometrski, ki povezujejo eno dolino z drugo. Po tehnični in varnostni izvedbi se ti med seboj precej razlikujejo. Včasih se zapeljemo v široke, osvetljene in s prometnimi oznakami opremljene predore, spet drugič se znajdemo skorajda v popolni temi v skalo izklesanega ozkega predora z leščerbo, ki se na stropu pojavi na vsakih dvesto metrov. V enih lahko naletiš na krožni promet, v drugih se strmo spuščaš skozi dolge ovinke – kot iz desetega nadstropja garažne hiše. Norvežani so nedvomno mojstri za predore.

Če imajo v Švici od letos naprej najdaljši železniški predor, namreč Bazni predor Gotthard v osrčju švicarskih Alp, ki se ponaša z dolžino 57 kilometrov, pa je najdaljši cestni predor Laerdal na Norveškem. Dolg je kar 24,5 kilometra. Predstavljajte si, da se iz Kranja v Ljubljano na koncert v Cankarjev dom peljete skozi dooooolg predor. Tistim, ki vas je strah zaprtih prostorov, ga vsekakor odsvetujem, sicer pa vožnja kar hitro mine. Monotonost vožnje razbijeta dve razširitvi, kjer je moč ustaviti, seveda pa ne parkirati. Močna modra svetloba nekoliko razvedri, saj je vse skupaj videti kot v kakšni diskoteki. Z nekaj poguma je bila tako pot iz Bergna na zahodni obali do Osla krajša, v času visoke zime pa od leta 2000, ko je bil predor zgrajen, tudi edina možna. Na stari cesti čez prelaz zapade toliko snega, da je ta kar nekaj časa neprevozen.