Likovno potovanje v znano neznano naravo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 5. september 2016 / 21:45  

V Mali galeriji Likovnega društva Kranj razstavlja mlada likovna umetnica Maruša Štibelj iz Kranja. Naslov razstave Kraji, ki jih želim videti vabi, da jih vidimo tudi mi.

Kranj – Templji v Gruziji, jezero v severni Indiji, Angelski slapovi v Venezueli, naravni park v Tanzaniji, pragozd na japonskem, Dolina lune v Jordaniji, flamingi v Čilu, obala na Novi Zelandiji, kanjon v Oregonu, škotsko visokogorje, Trolov jezik na Norveškem, riževa polja na Filipinih, slano jezero v Boliviji, podzemna jama v Grčiji … Vse to so kraji, ki bi jih rada obiskala likovna umetnica Maruša Štibelj iz Kranja. S kolaži, ki jih tokrat razstavlja v društveni galeriji, svoje popotniške želje sporoča tudi obiskovalcem, vsem, ki še stojite pred galerijo pa vsebino razstave razkriva že naslov razstave Kraji, ki jih želim videti. Vstopimo torej.

Umetnica, katere ustvarjalni sredici sta ilustracija in kolaž, kot strastna popotnica tokrat z barvnim papirjem, škarjami, lepilom in akrilno barvo potuje v kraje čudovitih naravnih posebnosti, ki ležijo po domala vsej zemeljski obli. »Lani sem bila na Japonskem in to me je navdihnilo k seriji kolažev, ki jih tu predstavljam. Razen pragozda so vsi kolaži resnične pokrajine, ki jih želim videti. Motive sem torej povzela po fotografijah z interneta, se pri snovanju držala njihove realne podobe, hkrati pa sem starim papirnatim namiznim prtičkom želela dati novo funkcijo. Prva krajina je nastala bolj naključno kot ne, naslednja je dobila lokacijo,« idejo za zanimiv likovno-popotniški cikel pojasnjuje Štibljeva in nadaljuje: »Kot diplomantka likovne pedagogike sem se bolj kot s kolažem ukvarjala s filmom in fotografijo, v slikarstvo pa sem se, lahko bi rekla posredno, vrnila pred štirimi leti, kot ljubiteljica vsega, kar je staro. Reciklirala sem znamke, značke, stare prtičke, revije. Sprva so bile to le broške, kasneje pa sem prostor razširila na precej večje platno.«

S kolažem je Maruša odkrila tehniko, ki ji izjemno ustreza in v njej lahko izraža svoj ustvarjalni značaj. Hkrati reciklira že znano, staro, s spretnim kolažiranjem pa gledalca poskuša prelisičiti, da je neka znana krajina na platno naslikana. Prtički, ki jih poleg krep papirja in izsekov iz revij nalaga na platno, včasih tudi njo presenečajo, saj se pri plastenju ti različno obnašajo, zato slikarka nikoli ne ve, kakšna barva bo prišla na površje. »Presenečenje je hkrati izziv. Srečujem se s srečnimi naključji, ki se jih trudim vključiti v sliko. Ko motiv v polni meri zadiha, spoznam, da ni naključij, ampak je nekaj z razlogom tam. Barvo približujem ideji.«

Ali kot je na odprtju razstave povedala umetnostna zgodovinarka Melita Ažman: »Premišljeno uporabi lastnosti samega materiala in njegovo reakcijo na lepilo, ki jih omogoča modeliranje. Ta je ključnega pomena pri doseganju teksture, tipnega in vidnega značaja, s katerim delu vdihne življenje.« V motivih je prisoten pridih melanholičnosti in osamljenosti, označen s posameznimi človeškimi ali živalskimi podobami. Majhne človeške ali živalske figurice so kot popotniki v čudovite pokrajine ali pa njeni prebivalci. »Živo bitje sem želela postaviti v naravo. Čeprav deluje nekoliko osamljeno, z njim hkrati želim povedati, da v naravi nikoli nisi osamljen. Iskala sem spokoj, ki ti ga lahko prinesejo potovanja, še posebno tista v naravo.«

Mlada generacija umetnikov pri snovanju svojih del kreativno uporablja internet kot medij. Prav tako po njem posega tudi Maruša. Ampak: »Internet je dober za raziskavo, ne potrebuješ dodatnega časa za knjižnico, na primer. Informacije so hitro dostopne in to je bistveno, hkrati pa jih je preveč in se moraš odločiti, kaj boš uporabil in česa ne. Ko pa se lotim plastenja na platno, pa v rokah želim čutiti papir, lak … hočem začutiti material.«

Na ogled je petnajst platen različnih formatov. »Glede na to, da sem navdušena popotnica, cikel z mojimi željami po krajih, ki bi jih rada videla, najbrž nikoli ne bo končan. Več, potovanja so mi inspiracija, zato razstavo posvečam vsem prejšnjim in prihodnjim potovanjem,« še dodaja Maruša Štibelj, ki ve, da si bomo po ogledu njenih popotniških želja tudi sami želeli obiskati 'njene' kraje.