Pol stoletja od tragedije pri Lahovčah

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. avgust 2016 / 14:18  

Prihodnji četrtek bo minilo petdeset let od največje letalske nesreče na slovenskih tleh. Poglejmo, kako je o tragediji, v kateri je 1. septembra 1966 v gozdu pri Lahovčah življenje izgubilo kar 98 od skupno 117 potnikov in članov posadke letala britanske družbe Britannia Airways, pred pol stoletja poročal Gorenjski glas.

Največja letalska nesreča v Sloveniji se je pripetila 1. septembra 1966 ob 0.40 (v noči s srede na četrtek) na robu gozdička pri Lahovčah. Gorenjski glas je o strmoglavljenju letala znamke Bristol 175 Britannia britanske letalske družbe Britannia Ariways, ki je imel na čarterskem letu med londonskim letališčem Luton in Brnikom na krovu 110 potnikov in sedem članov posadke, prvič poročal dva dni kasneje. V prvih objavah so mediji poročali, da je tragedija terjala življenje 95 britanskih turistov, namenjenih na oddih ob jadranski obali, in članov posadke, kasneje se je število smrtnih žrtev še zvišalo.

Leteli so prenizko

Že prvi dan po katastrofalni nesreči je komisija direkcije za civilno zračno plovbo o njej objavila prvo uradno poročilo. Vanj je med drugim zapisala: »Katastrofa se je pripetila ob pristajanju približno 2,5 kilometra pred vzletno-pristajalno stezo Letališča Ljubljana. Letalo, ki se je znašlo iz neznanih vzrokov na nepredpisani višini (okrog 20 metrov), je udarilo v gozd na mestu, na katerem bi moralo imeti višino približno 200 metrov … S preverjanjem radionavigacijskih instrumentov na letališču Ljubljana in magnetofonskega traku, ki registrira pogovor med posadko in organi letališke kontrole letenja, so ugotovili, da so vsi aparati na ljubljanskem letališču delovali v redu in je kontrola letenja delala po predpisih.«

Kot v članku z naslovom Tragedija pri Lahovčah navaja Glasov poročevalec Andrej Trilar, je komisija iz poslušanja magnetofonskega traku ugotovila, »da je pilot ponesrečenega letala Smith (star 43 let, ima pa že 12.000 ur letenja) videl pristajalno stezo, ko je bil nad Dolskim. Govoril je s kontrolorjem letenja Tugomirjem Zaletelom in mu rekel: »Vidim stezo.« Kontrolor je odgovoril: »O. K.« Pilot nato: »O. K.« Hip nato pa je rekel: »Dajte mi radar!« Kontrolor je skočil do radarja, ki je samo dopolnilno vodilo pri pristajanju letal, toda letala ni bilo na zaslonu. Skoraj ob istem času pa je že na dolžini okrog 250 do 300 metrov s prostim očesom opazil ogenj skozi okno, ki se je pokazal nad gozdičkom, kamor je padlo letalo.«

Pretresljiva pričevanja

»Dva poka, ogenj, dim, vpitje in jokanje, kriki obupa, smrad po ožganem mesu – to je pretresalo nočno tišino. In potem zavijanje siren, žarometi avtomobilov, preživeli, strahotno prizorišče ...« so opisani prvi trenutki po nesreči. V nadaljevanju prispevka, opremljenega tudi s fotografijami s prizorišča nesreče, ki jih je posnel fotoreporter Franc Perdan, je nanizanih več pričevanj. Letališki šofer Miro Žakelj, ki je med prvimi prispel na kraj nesreče, je pripovedoval: »Ko sem s težavo prišel do obronka gozda, je bilo vse, kar je še ostalo od letala, zavito v črn dim in smrdelo je po ožganem. Tedaj so mi prišle nasproti tri ženske. Ob prvem pogledu sem se skoraj ustrašil. Govorile so angleško in popolnoma nič jih nisem razumel. Po rokah in nogah so bile krvave, obleko so imele raztrgano. Imel sem občutek, da komajda še stojijo. Kak streljaj vstran je gorelo na tleh moško truplo … Angležinje so mi nekaj dopovedovale in krilile z rokami. Obrnil sem se in stekel do bližnje gostilne, da bi po telefonu obvestil letališke gasilce. V hiši so bili že budni, toda telefona niso imeli. Medtem pa sem že zaslišal zavijanje gasilske sirene ...« Neki kranjski gasilec je povedal: »Kaj takega še nisem doživel. Povsod so ležali ljudje, dva ali trije so še goreli … Čeprav smo takoj pogasili ogenj na njihovi goreči obleki, je bila naša pomoč pri njih zaman ...« Preživela potnica Mary Lambley (vse preživele so odpeljali v ljubljanske bolnišnice), stara okoli 25 let, pa je opisala zadnje trenutke leta: »Z dvema prijateljicama sem sedela na repu letala. Malo pred nesrečo sem začutila, da je začelo letalo premetavati iz vodoravne smeri. Nenadoma pa je začelo letalo strmo padati in čutila sem močan pritisk v ušesih. Trenutek zatem je letalo že treščilo v tla. Bila sem ves čas pri zavesti. Po nesreči sem ležala med razbitinami in vse naokrog je bilo slišati iz teme krike in stokanje. Čez kakih deset, dvajset minut so prišli prvi ljudje in rešilni avtomobili, s katerimi so nas prepeljali v bolnišnico.«

Aparature delovale brezhibno

V naslednji, 68. številki Gorenjskega glasa, ki je izšla 7. septembra 1966, je bil objavljen članek z naslovom Letališče ni krivo. V njem je bilo predstavljeno novo poročilo komisije za preiskavo nesreče, ki navaja, da so dva dni po nesreči opravili preizkus naprav za pristajanje na letališču Ljubljana v prisotnosti angleških strokovnjakov in ugotovili, da vse pravilno delujejo. Opravili so štiri nalete, med njimi tudi nizek let 30 metrov nad tlemi. Ugotovili so, da so aparati povsem pravilno delovali, da je bila vzletno-pristajalna steza ves čas nizkega leta povsem vidna in da je nikakršne zapreke niso zakrivale. Preizkus so opravili z letalom znamke Cessna, v njem pa je bil tudi tehnični direktor družbe Britannia Airways. Komisija je z iskanjem vzroka, zakaj je glavni pilot vodil letalo dve navtični milji (3,8 kilometra) pred letališčem, ko je bil že točno v osi pristajalne steze, samo na višini 25 metrov nad zemljo, namesto na predpisani višini okrog 200 metrov, nadaljevala.

Medtem je v vseh dneh po nesreči promet na brniškem letališču potekal povsem normalno. V nedeljo, tretji dan po nesreči, so z letalom DC-7 družbe Dan Air London pripeljali na Brnik 96 pločevinastih krst za prevoz umrlih potnikov, od katerih so jih do tedaj 40 tudi že identificirali. Že v soboto je pred dvorano Tabor v Ljubljani potekala tudi žalna slovesnost, na kateri se je odpravnik poslov britanskega veleposlaništva v Beogradu Stephen Whitwell zahvalil vsem za pomoč in sožalje. O pomoči ponesrečencem, pozornosti do mrtvih, hitri pomoči reševalcev in zdravstvenih ustanov in o skrbi za preživele se je pohvalno razpisal tudi britanski tisk. Gorenjski glas je poročal tudi o tem, da se je pri večini preživelih zdravstveno stanje izboljšalo, čeprav je dr. Mirko Berganc, šef plastične kirurgije, posvaril, da je še vedno možno pričakovati komplikacije zaradi težkih in nevarnih poškodb. V ponedeljek zvečer je Slovenijo že zapustila prva preživela ponesrečenka, že prej omenjena Mary Lambley, istega dne pa je v Ljubljano dopotovalo okrog 30 sorodnikov preživelih.

V Lahovčah trume radovednežev

O letalski nesreči pri Lahovčah je Gorenjski glas poročal tudi v naslednji številki 10. septembra 1966, pri čemer se je namesto iskanja vzroka za prenizko letenje strmoglavljenega letala v ospredje prebilo nezadovoljstvo lahovških kmetov zaradi številnih radovednežev, ki so si želeli ogledati letalske razbitine. V članku z naslovom Firbci teptajo njive tako novinar Trilar poroča, da je prizorišče letalske katastrofe pri Lahovčah za številne še vedno cilj popoldanskega ali nedeljskega izleta. Glavne dele razbitega letala so namreč vmes prestavili na travnik pred gozd, »kjer jih obiskovalci – ki pa jih miličniki in vojaki še vedno ne pustijo zraven – bolje vidijo kot prej … Travnik ob prizorišču nesreče je poteptan, poti do njega široke in steptane, kot bi bile asfaltirane, posevki ob poteh uničeni.« Dežurni miličnik je tako pripovedoval, da je skoraj nemogoče radovednežem preprečiti prehod čez preorano zemljišče. »Prej se kmetje niso jezili, razumeli so; zdaj pa so jezni in nas prosijo, naj to preprečimo,« je razložil. Tudi občinska komisija je ugotovila, da so dobro tretjino škode na zemljiščih in posevkih povzročili ljudje, »ki so v trumah prihajali in še prihajajo pasti svojo radovednost«.

Zadnje slovo je bilo tiho

V 70. številki, ki je izšla 14. septembra 1966, je v prispevku z naslovom Krste v letalu pisalo, da so deseti dan po nesreči z letališča Brnik z letalom odpeljali v Veliko Britanijo 97 krst žrtev letalske nesreče. »Zadnje slovo je bilo tiho, skoraj neopazno, brez ceremonij. Tudi fotoreporterjem časopisov niso dovolili nobenih posnetkov,« je avtor zapisal v uvod. Naslednji dan, ko so dokončno pospravili tudi razbitine britanskega letala (odkupilo jih je podjetje Dinos, le en propeler in nekatere instrumente so odpeljali v Veliko Britanijo), je v bolnišnici umrla še ena ponesrečenka, tako da se je število smrtnih žrtev povzpelo na 98, kar je tudi končno število umrlih v tragediji pri Lahovčah. Dvajset dni po nesreči je Gorenjski glas poročal, da razlog za to, da je pilot vodil britansko letalo prenizko, še vedno ni bil pojasnjen. Preiskovalna komisija je namreč ugotovila, da na letalu ni izbruhnil požar, niti mu ni zmanjkalo goriva: »Komisija je ugotovila, da se je pripetila nesreča izključno zato, ker je pilot proti predpisom oziroma prenizko letel, ko se je bližal letališču, ne da bi se držal predpisane varne višine. Komisija ni mogla ugotoviti vzrokov nizkega letenja.«

Šele dve leti po nesreči je iz Londona prispelo uradno obvestilo, da je bil vzrok za napako pilotov napačen višinski izračun, zato je letalo pričelo prezgodaj pristajati.