Resnice se ne da kupiti

Besedilo:
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. maj 2016 / 09:33  

Razloge in vzroke trenutne finančne krize lahko vidimo predvsem v deviantnem vedenju finančnega sektorja in finančnih institucij, z možnostjo (ne)formalnega vplivanja elit, v prepletanju politike in ekonomije. V Sloveniji je namreč opazen zmanjšan (če ne kar neobstoječ) nadzor nad (tako javnimi kot zasebnimi) institucijami, podjetji in organizacijami, ki upravljajo velik kapital oziroma vrednosti. Odsotnost nadzora posledično povzroča nekontrolirano, tvegano ter tudi deviantno vedenje omenjenih institucij in njihovih predstavnikov. Pri tem moram izpostaviti primer netransparentnega kadrovanja na ključne pozicije v SDH in DUTB, ki obvladujeta upravljanje preostanka državnega premoženja.

V tandemu s finančno kriminaliteto se pojavljajo vprašljive strokovne, karierne in moralne kompetence zaposlenih na ključnih položajih institucij, ki vodijo slovensko družbo. V kontrastu s trenutnimi populističnimi ukrepi proti finančni krizi, ki zdravijo simptome, in ne bolezni, si vedno prizadevam ustrezno sanirati stanje v državi.

Če je do nedavnega le majhen del strokovne javnosti, a obenem večina nestrokovne javnosti kot krivce trenutne krize videla ta elitistični sloj družbe, se je število podpornikov v prid takemu prepričanju povečalo. Zakonodaja ni spremljala družbenih sprememb, sprejemana je bila netransparentno in s strani zunanjih svetovalcev, kar je omogočalo vrsto regulativnih lukenj. Med problemi slovenskih bank izstopajo neustrezna politika kreditiranja, vlaganje v nove finančne produkte in investiranja na nezanesljive trge na Balkanu. Deregulacija in pomanjkljiv nadzor, sprožena s pomočjo lobiranja in novodobnih ekonomskih »vizij«, sta glavni krivec situacije, ki je rezultirala v svetovno finančno krizo. Akterji, ki so povzročili bančno luknjo, se pojavljajo kot tisti, ki bodo rešili problem, in se na velika vrata vračajo na vodilne položaje.

Odtekanje denarja v davčne oaze, katerega del so razkrili Panamski dokumenti, pokaže razsežnost skrivanja nelegalno ali koruptivno pridobljenega denarja. Poleg tega omogoča pranje denarja in prikrivanje izvora tako pridobljenih sredstev, predvsem pa skriva pravo lastništvo podjetij in sredstev. Vprašati se moramo, kdo so pravi lastniki tovrstnih podjetij in zakaj skrivajo svoje premoženje, ali zato, ker javnost ne sme zvedeti, kdo je lastnik podjetja, še manj pa, kako je do tovrstnega premoženja prišel. Upravljanje države preko davčne politike ni zaživelo. Povečevanje davkov na delo dokazano povečuje neformalno ekonomijo, od katere ima država le omejeno korist (v obliki porabe). Vztrajanje le na represivnih ukrepih še povečuje beg na illegalne trge, ki so v svetu ocenjeni na več kot 25 odstotkov BDP-ja. Zato je treba stimulirati tiste podjetnike, ki spodbujajo domačo proizvodnjo in plačujejo davke doma.

V Sloveniji tudi pregoni posameznih pripadnikov elit in finančnih delinkventov niso rezultirali v obsodbah in povrnitvah premoženja. Tudi tisti, ki bi morali nadzorovati finančne institucije in upravljanje državnega premoženja, za napake niso odškodninsko odgovarjali. Zato je potrebna sprememba menedžerske in upravljavske kulture ter uvedba ukrepov za terjanje odgovornosti vodilnih, predvsem pa nadzorovalcev. Predvsem pa je pomembno, da se regulacija obnovi, saj znajo elite in finančniki dobro izkoristiti moto, da je vse, kar ni prepovedano, dovoljeno. Apres ils le deluge – za njimi potop.