Ivan Cankar in Gorenjci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. maj 2016 / 11:26  

Ivan Cankar, ki se je rodil pred 140 leti (10. maja 1876), je bil v svojem življenju razpet med Vrhniko, Ljubljano in Dunajem. Kaj pa Gorenjska in Gorenjci – so imeli tudi ti kako vlogo v njegovem življenju in delu?

Seveda, Cankar je zahajal tudi na Gorenjsko, zlasti na Bled, kjer so imele boljše družine iz Ljubljane svoje vile (danes bi rekli vikende) in so ga kot uglednega in kontroverznega literata rade povabile v svojo družbo. Še posebej pa so pomembni njegovi odnosi z nekaterimi veljaki gorenjskega rodu v Ljubljani, zlasti z Ivanom Tavčarjem in škofom Jegličem. Sledi krajši vpogled v te reči.

Cankar in Tavčar – naporno razmerje

Cankar in Tavčar sta imela nekaj skupnega, še bolj pa sta se razlikovala. Oba sta prišla v deželno glavno mesto iz province, a Poljanec je bil izrazit karierist in je veliko dal na svoj ugled, Vrhničan pa je bil že po naravi boem. Razlika je bila seveda tudi v letih, Cankar je bil 25 let mlajši. Pisatelja sta bila dobra oba, a različnih slogov in okusov. Razlikovala sta se tudi v politiki; Tavčar je bil ves v njej, Cankar je vanjo zašel le enkrat, v svoji socialdemokratski epizodi okrog 1907, pa še takrat neuspešno. Sicer pa je bil starejši mlajšemu dobrotnik. Natančneje: to je bila njegova soproga Franja. Bilo je, kot sledi.

»Po približno treh letih realke je do konca šolanja v tej šoli, torej med letoma 1892 in 1895, hodil na kosilo v hišo odvetnika, politika slovenskega liberalizma in postromantičnega pisatelja Ivana Tavčarja na Breg 10. Pisateljeva žena Franja, ki je bila dobrodelna organizatorka ljubljanskih liberalnih žensk in delovala na karitativnem področju, je nekaterim revnim, vendar pridnim dijakom brezplačno dajala hrano. Cankar ji je v zahvalo posvetil pesem, ki so jo Nemci uničili med okupacijo na Tavčarjevem posestvu na Visokem v Poljanski dolini. V Tavčarjevi hiši si je tudi izposojal knjige iz pisateljeve knjižnice. Pred maturo je bilo Tavčarjeve naklonjenosti konec, kajti Cankar se je po njegovem mnenju vedel predrzno in žaljivo, poleg tega pa ni vračal izposojenih knjig in jih je celo zapravil. Po splošnem ljubljanskem mnenju naj bi Cankar Tavčarja pozneje maščevalno upodobil kot liberalnega dr. Grozda v satirični komediji Za narodov blagor, kar je Cankar Tavčarju v neohranjenem pismu in v posvetilu h knjižni izdaji iste komedije, ki mu jo je daroval leta 1901, zanikal. Do javnih sporov ali obračunov med njima pa ni nikoli prišlo. Cankar je ohranil do liberalnega veljaka in postromantičnega pisatelja Tavčarja navzven hvaležnost in spoštovanje, Tavčar pa do lumpenproletarskega boema, izzivalnega findesieclovskega književnika in pikrega satirika vzvišeno užaljenost. Cankarju je po smrti priznaval literarno nadarjenost in dober stil, njegove ideje pa zavračal.« Tako je naporno razmerje obeh osebnosti opisal literarni zgodovinar Marjan Dolgan. Da Tavčar Cankarju njegove nespoštljivosti in nehvaležnosti ni zares odpustil, se je pokazalo ob smrti mlajšega od obeh, ko je bil starejši ljubljanski župan in ni pozval meščanov, naj obesijo žalne zastave; to je povzročilo nekaj protestov v tisku. Tedanja Narodna vlada za Slovenijo pa je plačala vse stroške pogreba, ki je bil 13. decembra 1918.

Neerotično razmerje poeta in škofa

Cankarjev opus je ves prežet s krščanskim izročilom, njegovo osebno zadržanje pa ni bilo zmeraj po katoliških predpisih. Že leta 1899, ko je svojo škofovsko službo v Ljubljani nastopil 49-letni gorenjski rojak Anton B. Jeglič, sta škof in tedaj 23-letni pesnik hudo trčila. »Leta 1899 je po priporočilu Antona Aškerca in Frana Levca izdal pri ljubljanskem nemškem založniku Ottomarju Bambergu pesniško zbirko Erotika. Z delom honorarja je Cankar plačal materin pogreb. Ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič je kupil vse dosegljive izvode zbirke (menda 700 od 1000), češ da je nemoralna (v njej posebno cikel Dunajski večeri), in jih dal sežgati v Škofijski palači, Ciril-Metodov trg 4). Sežig je vzbudil ostro polemiko v liberalnem in katoliškem časopisju, kar je bila dobra reklama za Cankarjevo književnost. Ker je ostal lastnik avtorskih pravic zbirke, jo je leta 1902 spet izdal, vendar spremenjeno; tokrat pri velikodušnem založniku Lavoslavu Schwentnerju. Pri njem je pozneje izdal večino svojih knjig in od njega izmoledoval več predujmov, kot je zanje napisal knjig. Ponatis zbirke ni vzbudil večjega odmeva, tudi prodajali so jo slabo. Cankar se je medtem že preusmeril v pripovedništvo.«

Ob tem opisu M. Dolgana samo en aktualni komentar. Danes bi bili tudi največji slovenski pesniki lahko samo veseli, če bi njihove zbirke tiskali v nakladi 1200, če bi zanje dobili spodoben honorar in če bi 700 izvodov odkupila kaka dušebrižna ustanova in jih namesto sežiga brezplačno razdelila na kaki dobrodelni prireditvi …

Na Bledu zaljubljeni Cankar

Pred sto leti so pripadniki takratne elite, ki so kaj dali nase, zahajali na Bled. In v svojo družbo vabili umetnike, tudi najvidnejše ustvarjalce slovenske moderne. »Najbolj intimne vezi so izmed modernih na Bled priklepale Cankarja in Župančiča. Oba sta zahajala v ljubljansko stanovanje Marije Kesslerjeve, ki je prirejala umetniške večere, oziroma v njeno počitniško vilo na Bledu, na odmaknjenem pobočju pod Osojnico in z enkratnim razgledom na jezero in otok. Ivan Cankar se je 1907. leta idealno in strastno zaljubil v 17-letno hčerko Mici, na drugi strani pa se je čutil etično vezanega na dunajsko nevesto; nazadnje je spoznal, da ga Mici ceni kot velikega umetnika in mu želi biti le prijateljica. Svoje obiske pri Kesslerjevih in ljubezen do Mici je upodobil v romanu Novo življenje (1908). Seveda je biografska dejstva z ustvarjalno domišljijo precej predelal, saj so vse nastopajoče osebe živele, a so kljub temu zaznavna. Ko Grivar-Cankar v VII. poglavju na umetniškem večeru v Ljubljani posluša klavirsko skladbo, ga spomini poneso v preteklost, da sanjari o druščini mladih v vili na Bledu, o pomenku v zvezdni noči na verandi, o nočni vožnji v dvoje v Gorje. Vse to je Cankar resnično doživel na Bledu, vendar ne z gospo Kesslerjevo, temveč z njeno hčerko; le-ta v romanu nastopa z imenom Milena …«

Tako je delček Cankarjevih blejskih doživetij, podoživetih v njegovih knjižnih delih, povzel literarni zgodovinar Joža Mahnič. In tega je še veliko, a naj za gorenjsko počastitev 140-letnice pisateljevega rojstva zadostuje tale stran.

(Vira: Marjan Dolgan, Literarni atlas Ljubljane, Založba ZRC, Ljubljana, 2014, str. 50–51; Joža Mahnič, Bled in književnost, v reviji Kronika, letnik 32 (1984), številka 2/3, str. 177–178.)