Cvetka Stepanjan z Igorjem Omerzo, avtorjem knjige o trpljenju njene družine. Kranjska predstavitev bo v torek, 24. maja, v hotelu Creina.

Križev pot Agopa Stepanjana

Septembra leta 1984 so na vojaškem sodišču v Ljubljani sodili štirim Bolgarom, ki so živeli v Sloveniji, in petim Jugoslovanom. Oktobra so jim izrekli visoke zaporne kazni. Med njimi je bil tudi danes že pokojni Agop (Jakob) Stepanjan iz Zgornjih Dupelj, rojen v Bolgariji. O njem in osmih sotrpinih pripoveduje knjiga Igorja Omerze z naslovom 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana.

Cvetka in Agop (prijatelji so mu rekli Ago) sta želela rehabilitacijo. Septembra leta 1998 je Okrožno sodišče v Ljubljani sklenilo obnoviti »bolgarski proces«. Leta 2002 je Vrhovno sodišče obsojence delno oprostilo obtožbe, delno pa je odredilo novo sojenje. Po zaslišanjih in glavni obravnavi je konec decembra leta 2002 postopek ustavilo, ker je tožilstvo pred tem v celoti umaknilo obtožbo. Agop, telesno in duševno uničen in hudo bolan, je dočakal rehabilitacijo, vendar je dvajset dni kasneje, 19. januarja leta 2003 umrl, star 59 let. Pred tem mu je bila priznana tretja stopnja invalidnosti. Pokopan je v Zgornjih Gorjah.

Med vojno za Slovenijo so Agopu prijatelji svetovali, naj se umakne na Koroško, ker bi ga jugoslovanska vojska lahko zaprla ali ubila, saj je bil le pogojno na svobodi. Družina je 14 dni prebivala v Modestovem domu v Celovcu.

Agop je bil rojen 4. julija leta 1943 v armenski družini, ki je zaradi turškega nasilja nad Armenci pribežala v Bolgarijo. V glasbi je videl svojo prihodnost. Leta 1968 so mu dovolili priti iz Bolgarije v Jugoslavijo, kjer je igral v najrazličnejših krajih. Na Bledu je spoznal Cvetko Černe iz Zgornjih Gorij. Leta 1971 sta se poročila v Sofiji, nato pa sta živela v Gorjah pri Cvetkinih starših.

»Ago o zaslišanjih in zaporu ni veliko govoril. Rekel je samo, da je bilo grozno. Doma smo preživljali težke čase. Nismo vedeli, kako je z njim. Šikanirali so nas. Mene so v trgovini obtoževali za dejanja, ki jih nisem storila. Klicali so me na disciplinske komisije. Veliko ljudi me je poznalo in mnogi so mi pomagali. Upanje, da bo prišla na dan resnica, me je ohranjalo pri življenju. Sedaj, ko se je to zgodilo, si želim miru. Otroci in vnuki imajo čisto, neomadeževano ime. Nikomur nismo storili nič žalega. Še petarde nismo imeli doma. Ne razumem pa, da mi nihče od ljudi, ki so nas trpinčili in sem jih kasneje srečevala na ulici, ni bil sposoben reči, da so morali takrat pač to narediti in da je bilo narobe, ne pa da smo še dvajset let hodili na sodišče in iskali pravico,« je povedala Cvetka.

Torkova predstavitev Omerzove knjige, ki je izšla pri celovški Mohorjevi, v polni dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani je bila nekaj posebnega. Udeležili so se je nekateri še živi obsojenci na tem procesu, njihovi svojci in prijatelji. Ker so bili obsojeni tudi glasbeniki, so se jih na predstavitvi knjige z glasbenim nastopom spomnili njihovi prijatelji Inč Gorenc, Agim Brizani in Rafael Vidmar.

Igor Omerza je za knjigo, ki je srhljiva zgodba o usodah nedolžnih ljudi in dragocen dokument nekega časa, izbral naslov 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana. Angleški pisatelj Georg Orwell je namreč leta 1949 v svoji knjigi napovedal, da bo leto 1984 leto totalitarnih, nečloveških režimov. Domnevni bolgarski vohun, glasbenik armenskega rodu Agop Stepanjan, ki je leta 1984 živel v Zgornjih Dupljah, pa je osrednja osebnost zgodbe. O Agopovem življenju in trpljenju je Omerza našel največ dokumentov in zbral največ pričevanj.

Korenine tajnega procesa pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na jesen leta 1984 segajo v leto 1979, ko je jugoslovanski vrh s Titom na čelu sklenil, da se je treba maščevati Bolgarom. Ti so namreč tega leta zaprli jugoslovanskega državljana Mihaila Kuševskega in ga na montiranem procesu v Blagojevgradu obsodili na deset let ječe. Tajna politična policija Udba in KOS (Vojaška protiobveščevalna služba) sta v okviru akcije Tenis in kasneje Tenis II začeli z akcijo iskanja bolgarskih in tudi naših državljanov, ki vohunijo za Bolgarijo. Spomladi leta 1984 začne politična policija odkrivati vohune. Našli so jih predvsem med bolgarskimi umetniki, zlasti glasbeniki, ki so živeli in igrali pri nas, in Slovenci oziroma Jugoslovani, ki so prijateljevali z njimi. Skupaj so jih zaprli devet in jih obsodili na zaporne kazni od dvanajst do treh let. Obsojeni so bili Bolgari Aleksander Aleksandrov, Milko Cočev, Georgij Angelov in Agop Stepanjan, Vojvodinec Stevan Dostan in Jugoslovani oziroma Slovenci Milan Pfajfar, Vencelj Gašperšič, Rade Lazarevič in Lazar Semerdžijev. Milan Pfajfar iz Radovljice je bil obsojen na osem let zapora, Vencelj Gašperšič iz Kranja na tri leta in Agop Stepanjan iz Zgornjih Dupelj na devet let zapora.

Sodba je bila razglašena 22. oktobra, vendar javnost o procesu ni vedela ničesar. Ljudje so sicer govorili, da po Sloveniji lovijo diverzante, v krajih, kjer so zaprti živeli, pa so videli vojsko in policijo, vendar kaj več ni bilo znanega. Tega se tudi sam spomnim, saj sem takrat že živel v Dupljah, blizu Agopovega stanovanja. O sodbi je prvi poročal Radio Beograd. Dva dni kasneje je bila o sojenju zelo skopo obveščena tudi slovenska javnost. Povedano je bilo le, da je bilo zaradi vohunstva obsojenih devet naših in tujih državljanov, štirje od njih pa še zaradi sovražne propagande in pripravljanja terorističnih akcij. Zbirali so zaupne podatke o ljudski obrambi in jih posredovali obveščevalni službi neke tuje države.

Sporočilo je bilo splošno in nedoločno, saj preiskovalci niso našli dokazov o načrtih za diverzantske akcije in miniranja po Jugoslaviji, za trosenje protijugoslovanskih letakov, za načrtovaje atentatov, za požiganje gozdov in kampov in drugih subverzivnih dejanj. V zrak naj bi načrtovali vreči tudi železniško progo in most v Globokem in v Bohinju, tovarno Jelovica in vojašnico v Radovljici in celo Titovo rezidenco na Brdu. Poskusi so se ponesrečili, so ugotovili preiskovalci. Mala skupina oboževalcev glasbe in ljudi, ki jih politika ni zanimala, naj bi Jugoslavijo spremenila v ruševine. Obdolženi so pod prisilo očitana dejanja priznavali, se medsebojno obtoževali, da bi se rešili še hujšega mučenja in nasilja, ugotavlja avtor knjige Igor Omerza.

Stepanjanovi, oče Agopa, mama Cvetka in otroci Negos in dvojčka David in Sara, so srce zgodbe iz Omerzove knjige. Živeli so mirno, skromno. Stanovali so nad trgovino v Zgornjih Dupljah, v kateri je bila Cvetka od leta 1976 naprej poslovodkinja. Otroci, rojeni leta 1975 (Negos) in David in Sara (1977), so hodili v šolo in vrtec. Agop, mirna in tiha duša, je užival v glasbi in igral bobne in kitaro ter prepeval v različnih glasbenih skupinah. Iskal je stalno zaposlitev in jo avgusta leta 1983 našel kot varnostnik v Metalki v Tržiču. Dvanajstega aprila leta 1984 zgodaj popoldne se je Stepanjanovim podrl svet. Agopa so z izgovorom, da prihajata na obisk pomembna državnika, aretirali v čuvajnici, premetali so stanovanje v Zgornjih Dupljah in zasliševali ter odpeljali tudi ženo Cvetko. Otroci so ostali sami v stanovanju. Agopa so zasliševali, mu napletali grozljive zgodbe, kaj se dogaja z domačimi, nasilno, s tepežem izsiljevali priznanja očitanih dejanj, ga vklenjenega vodili po gozdu in smetišču blizu njegovega dupljanskega doma, da bi pokazal, kam je skril razstrelivo in propagandno gradivo. Preiskovalci so bili v Dupljah kar sedemkrat. Enkrat so sredi noči skozi streho vdrli v stanovanje. Po obsodbi je bil najprej zaprt v vojaškem zaporu na Metelkovi v Ljubljani, nato pa so ga poslali v Sremsko Mitrovico in naprej v specialni zapor Službe državne varnosti na Banjico v Beograd. Leta 1985 so ga premestili v Požarevac. Večinoma je bil zaprt v samicah. Žena Cvetka ga je iskala in upala, da se mu ni zgodilo kaj hudega. Po dobrem letu ga je smela obiskati v Požarevcu. Prednjo je stopil povsem drug človek, postaran, izmučen, uničen. Decembra leta 1986 ji je uspelo, da so ga, na njene stroške, premestili v Dob. Prav neverjetno je, da so Agopa še po obsodbi v zaporu zasliševali in zahtevali nova in nova priznanja. Cvetka je bila na robu obupa. Pomislila je celo, da bi se skupaj z otroki vrgla preko viadukta Peračica. Najstarejši sin Negos še danes prenaša duševne bolečine zaradi tega, kar je doživel. Vrstniki so otroke zbadali, da je oče terorist … Cvetki so bili v oporo sosedje, znanci, prijatelji in sodelavci v službi. Hvaležna je tedanjemu šefu v Centralu Petru Zavrlu za pomoč, čeprav bi jo moral vreči na cesto.

Borila se je za moževo svobodo. Prvič je šel lahko na svobodo februarja leta 1988. Cvetka se je z otroki že preselila v Kranj, kjer so jo še vedno nadzirali, in si prizadevala za pogojni odpust moža. Takrat je Mladina objavila članek Bolgarska zveza z opisom montiranega procesa in posledic. Tajnosti je bilo konec. Maja leta 1989 je bil podpisan nalog za Agopov pogojni odpust do izteka kazni 13. aprila leta 1993 in 1. junija se je Agop ali po slovensko Jakob lahko vrnil k svoji družini na Zlatem polju v Kranju. Pogojno so bili izpuščeni tudi drugi njegovi sotrpini.

Življenje Stepanjanovih pa ni bilo več tako, kot je bilo pred 12. aprilom Orwellovega leta 1984! Proti svoji volji in po krivici so morali nositi pretežak križ življenja.

Oddajte svoj komentar

Kranj 7°

zmerno oblačno
vlažnost: 97 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

8/19

torek

12/20

sreda

8/21

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

PRIREDITVE / Gorenjska, 15. oktober 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Radovljica, 15. oktober 2019

Elegija

OBVESTILA / Kranj, 15. oktober 2019

Tečaj uporabe defibrilatorja in postopkov oživljanja

IZLETI / Kranj, 15. oktober 2019

Po Idrijskem in Cerkljanskem

IZLETI / Šenčur, 15. oktober 2019

Stari grad Smlednik in Repenjski hrib

OBVESTILA / Kranj, 16. oktober 2019

Tečaj uporabe defibrilatorja in postopkov oživljanja

IZLETI / Šenčur, 17. oktober 2019

V Ribniško dolino in Kočevje

IZLETI / Kranj, 17. oktober 2019

Pohod po Meškovi poti

 

 
 

 

 
 
 

Levica zbira podpise / 08:32, 15. oktober

Obvezno zdravstveno zavarovanje in pika! Seveda mora to zavarovanje kriti vse, kar spada zraven. Seveda kakšnega extra žgečkanja ali zlatega...

Levica zbira podpise / 07:53, 15. oktober

Dopolnilno zavarovanje je že v redu,če bi bilo le-to konkurenčno. Tako kot vse v SLO gre za kartelne dogovore. Še 100 let, pa bodo tudi Butalci razumeli pomen "konkurenca in izbira".

Zgodba o želji po svobodi / 21:34, 14. oktober

Deželan,
Ja lej, vaši so bili bolj izkušeni, so pa pri 22 in manj že bežali na koroško hahahaaa....

Zgodba o želji po svobodi / 16:38, 14. oktober

Mene pa res zanima, kako je tale 22letni partizan postal komandant ne vem koliko enot.... 22 let !

Levica zbira podpise / 16:35, 14. oktober

Sam osebno sem tudi proti dopolnilnemu zdr. zavarovanju. Če bo prilika, jim bom dal tudi podpis. Čudim pa se, da se jim nobena stranka ne pr...

Zgodba o želji po svobodi / 14:37, 14. oktober

".......................... bivali pa smo v lesenih hiškah v bolj gverilskih razmerah.«"
_______________

Ma ne ga srat. A to zastonj?

Levica zbira podpise / 14:31, 14. oktober

OK, vsi politiki so populisti.Ampak hujšega populizma Levice z ukinitvijo dop.zdr. zav. pa še ne.Kaj bo na naslednjih voitvah?Ovce se bod...