Smučarska tekma

Kategorija: Pisma bralcev / torek, 10. maj 2016 / 10:57  

Odgovor na pismo: Smučarska tekma med 2. sv. vojno

Za moj članek, objavljen v Gorenjskem glasu z naslovom Resnica, mi je čestitalo veliko ljudi z različno izobrazbo in prepričanjem. Meni čestitke ne pomenijo prav veliko, zato večkrat komu rečem: če te hvalijo, te futrajo s prazno žlico.

Gospa Ažman, na neki način sem vesel vašega pisanja, ker vem, da se (tudi, če se ne strinjava) na ta način širi demokracija in s tem zatira hinavščina, krepi poštenost in s tem prepreči vrnitev v enoumje.

Upam, da se zavedate, da našo demokracijo in državo ogrožajo vsi tisti, ki so se zoperstavili jugovojski in rdeči zvezdi s figo v žepu. Tisti, ki so se zoperstavili agresorju, izpolnjevali povelja nadrejenih, pa bi obsojali in zapirali. Danes, ko pišem ta članek, so spet mahali z rdečo zvezdo in rožljali z orožjem v Kočevju, zato vam pošteno povem, da praznika upora ne praznujem. Tudi zato ne, ker zgodovinarji in pričevalci vlečejo vsak svojo zgodbo. Praznik nam je vsiljen in nima nič skupnega z našo osamosvojitvijo.

Če mi ne verjamete, da imamo dve vrsti osamosvojiteljev, si priskrbite knjigo Milana Klemenčiča z naslovom Osamosvojitev na Gorenjskem 1989–1991. Izdajatelj: Policijsko Veteransko društvo Sever – Gorenjska, Cesta Ste. Marie aux Mines 19. Mogoče vam bo zadostovalo, če preberete samo 9. stran.

Namesto komentiranja o smučarski tekmi med vojno v Cerknem vam bom opisal udeleženca takratne tekme Janeza Štefeta Zavrotarja iz Tržiča.

Janez je bil nezakonski sin gostilničarja Krvina s Slapa pri Tržiču, ki pa ga nikoli ni priznal, zato je Janez imel zelo težko otroštvo. Po drugi strani pa je Janez morda prav zaradi njegove skromnosti dosegel v športu vrhunske rezultate. Janez je dezertiral iz nemške vojske in se pridružil partizanom. Bil je mitraljezec, dejal je, da sta ob njem padla dva pomočnika mitraljeza. Na tekmi v Cerknem je tekmoval s pištolo za pasom. Tekmovali so v veleslalomu in skokih. Rekel mi je, da se mu je na zaletišču pod eno smučko vdrlo, zato je malo manjkalo, pa bi skočil med pleh muziko. Janez je bil (izvežban in zanesljiv) določen za spremstvo visokega funkcionarja Bogdana Osolnika (še živi). Večkrat mi je dejal: jaz sem si v partizanih želel samo to, da bi lahko še enkrat hodil po cesti. Po koncu vojne je bil v Ljubljani. Večkrat se je pohvalil, da je prav on podržavil vse kinodvorane v Sloveniji. Vse življenje je bil prepričan, da je storil prav.

Tu bi rad navedel rek Slavoja Žižka, ki pravi: Groza komunizma in stalinizma ni v tem, da slabi ljudje počnejo slabe reči, to vedno počnejo. Groza je v tem, da dobri ljudje počnejo grozotne stvari v prepričanju, da počnejo nekaj velikega.

Janez se je kasneje zaposlil pri gozdni upravi, bil je prepošten, da bi zdržal v ljubljanski Slaviji. Do upokojitve je bil državni lovec. Janez je bil 13-krat državni prvak v alpskih disciplinah, udeleženec olimpijskih iger. Desetletja je držal rekord, ki ga je postavil na svetovnem prvenstvu na Norveškem. Njegovo trinajsto mesto v smuku je uspelo izboljšati našim profesionalcem. Tudi v Planici je bil več let skupaj z alpskimi smučarji zastavonoša. Če bodo naši smučarji (ne samo skakalci) takega kova, kot je bil Janez Štefe - Zavrotar, se bodo veselice, pa ne samo v Planici, še dogajale, bi rekel nič novega, kruha in iger so že Rimljani 'pogruntali'.

Jože Meglič - Tič