Rodila se je sestrica

Mož, ki ni imel milosti, 1. del

Sonja je otroštvo in del mladosti preživela v manjšem gorenjskem kraju. Potem ko je odšla v Ljubljano, v srednjo šolo, se je domov bolj poredko vračala. Pa ne zato, da se ne bi hotela, temveč zato, ker jo je bilo sram. Četudi so leta, ki so odločilno zaznamovala njeno življenje, že del preteklosti, so – če ne drugače – živa ob letu osorej, ko se nehote spomni na obletnico očetove smrti.

»Bila sem nezakonski otrok, rodila sem se leta 1948. Moja mama je zaradi tega, ker se je vdala očetu, ko je bila še samska, zelo trpela. Doma so jo poniževali in žalili zaradi storjenega greha, na vasi so za njo kazali s prstom. Bolj ko ji je rasel trebuh, več grdih besed je morala slišati. Mojega očeta je imela zelo rada, a kaj, ko je bil nagle jeze, ob njem pa nikoli ni vedela, mu je kaj zanjo ali nič. Ukvarjal se je tudi s črno borzo, v Sloveniji je kradel kolesa in jih prodajal na Hrvaškem, le redno zaposlen ni bil nikoli. Ne takrat ne kdaj pozneje. Če mame domači ne bi toliko silili k poroki, se sama od sebe za ta korak zlepa ne bi odločila. Dober mesec po mojem rojstvu sta se poročila, a je naneslo tako, da nisem nikoli nosila očetovega priimka. Zakaj točno ne, mi mama ni nikoli povedala, mislim pa, da razlog tiči v tem, da sem bila deklica. Na vasi so mamo opravljali, da je bolj niso mogli. Niti k nedeljski maši si ni upala iti, ker je zmeraj samo šuštelo za njenim hrbtom. Moj oče je bil edinec. S 'švercanjem' se je menda ukvarjal tudi med drugo svetovno vojno, ali je to res, ne vem, ljudje so pač tako govorili. Doma so ga pretirano razvajali, pa mu še ni bilo dovolj. Starši so imeli vaško 'štacuno' z mešanim blagom, iz katere je na skrivaj odnašal vse, kar je lahko izmaknil. Nakradeno je potem prodajal za svoje lastne potrebe. Po drugi svetovni vojni je trgovino oblast zaplenila, deda je od žalosti in jeze kap, moj oče Janko pa je pri oblasti dosegel, da je skladiščni del trgovine vzel v najem, nakar se je v te prostore, ki so merili malo manj kot 25 kvadratnih metrov, preselil z mojo mamo in z menoj. Nismo imeli ne vode ne stranišča, ničesar. Stanovanje nad trgovino je bilo nacionalizirano, v njem so živeli tujci, o katerih ne vem dosti, saj se niti otroci nismo družili med seboj. Spominjam se le, da je bil gospod po rodu Srb, delal pa je v vojašnici, kakšen čin je imel, mi ni več znano. Nas tri je uradno preživljala mama, in to s šivanjem. Poznali so jo po tem, da je za potrebe prvega obhajila ali birme izdelovala mornarske obleke za otroke. Oče ji je prinašal blago, o tem, kje ga je dobil, mama ni spraševala. Preveč se ga je bala. Vsakič ko je šel od doma, je imel v žepu revolver. V času informbiroja so ga za nekaj tednov odpeljali na Povšetovo. Mama mi je kasneje zaupala, da so bili ti dnevi, ko je bila sama, eni najlepših. Do nje je bil zelo nasilen. Če ni bilo tako, kot si je zamislil, jo je pretepel. Pobral ji je ves denar, ki ga je zaslužila s šivanjem. Če se je kdaj pritoževala, ker nisem imela kaj obleči za v šolo, je spet prinesel polno vrečo ženskih cunj, jih stresel sredi kuhinje z besedami, tukaj jih imaš, pa šivaj. Različni pomembneži v vasi so nosili ure, ki so jih kupili pri njem, za boljše stranke je zmeraj imel v skrivališču kakšen kilogram pomaranč. Naj povem, da jih z mamo nisva bili nikoli deležni. Prvič sem jih videla od blizu konec tretjega razreda. Ob zaključku šolskega leta smo otroci nastopili v kulturnem domu. Zapela sem pesem Šivala je deklica zvezdo, vsa dvorana je navdušeno ploskala, kar je raznežilo tudi očeta, da mi je zvečer prinesel pomarančo. A je bila na enem koncu že malo siva od plesni. Mama me je pogledala izpod čela, ko sem hotela ugovarjati. Plesniv del je odrezala, ko je šel oče v gostilno na dva deci, sva jo skupaj pojedli,« se spominja nekaterih dogodkov iz otroštva.

Sovraštvo med materjo in očetom se je poglabljalo, ko sta ji dva otroka, sinova, kmalu po rojstvu umrla. Zakaj se je to zgodilo, ji zdravniki niso nikoli povedali, omenili so, da sta imela srčno napako in da tako in tako ne bi živela več kot sedem let. Oče je menil, da mu je s temi smrtmi nalašč 'nagajala', zato je bil do nje iz leta v leto bolj surov. Vsakič, ko je bil nasilen, je mama na oknu spela zavese, kar je bil za Sonjo znak, da je ostala zunaj. Po navadi se je skrila v kleti, kjer jo je sicer zeblo, a je bila vsaj na varnem. Vedno pogosteje se je dogajalo, da je oče v besu udaril tudi njo. Ob vpisu v četrti razred je bila Sonjina mama ponovno noseča. Imela je že 33 let, kar je za tiste povojne čase pomenilo, da je bila že 'zelo stara'. Oče je sklenil, da bo rodila doma, ker ni zaupal nikomur. Bal pa se je tudi, da bi v bolnišnici otroka zamenjali, obdržali njegovega, ki bi bil zdrav, in mu podtaknili kakšnega bolnega.

»Bil je prepričan, da bo sin. Nakupil je nekaj otroških oblačil, ni pa dovolil, da bi jih mama oprala, ker se mu je zdelo, da že brez tega zelo lepo 'dišijo'. Mama je bila vsega naveličana, ne le življenja in nosečnosti, tudi mene. Pogosto sem jo našla, ko je sedela ob oknu in prazno strmela v steno na nasprotni strani dvorišča. Naši prostori so bili na severni strani, nikoli niso videli sonca. Nekoč je nekdo prinesel očetu paket. Bili sva lačni, že dva dni nisva ničesar jedli. Pogledali sva, kaj je v paketu. Našli sva riž, sladkor, kavo in čokolado. Hrano sva skrili, karton pa skurili v štedilniku. Zanimivo, da oče nikoli ni vprašal za ta paket, naju pa je bilo vseeno strah, da se bo to zgodilo. Nekega vročega julijskega četrtka je mama rodila. Ob njej sem bila vse do trenutka, ko je sestrica prijokala na svet. Pomagala ji je babica, ki je potem oskrbela dojenčka, mene pa je nagnala na dvorišče, da ne bi preveč pasla radovednost. Zadnje, kar sem ujela, so bile mile mamine prošnje, ko je babico na kolenih prosila, naj ostane pri njej. Na smrt se je bala moža, ker ni rodila sina, temveč hčerko. Žal se je zgodilo neizbežno. Ko se je naslednji dan oče vrnil domov, je že vedel, da ga je mama 'izdala'. Ne da bi izgubljal besede, jo je močno udaril čez obraz. Eden od zob ji je pri tem odletel, se odbil od stene in padel v otrokovo zibelko. Babica je stopila med njega in mamo, da bi jo branila, a je udaril tudi njo. V besu ji je naslonil pištolo na čelo ter ji zagrozil, da jo bo ubil. Stekla sem na cesto in na ves glas vpila, naj pride kdo, da bo mami pomagal. Nihče se ni javil. Vsi so očeta zelo dobro poznali in niso z njim želeli češenj zobati. Ko sem se čez pol ure vrnila v kuhinjo, je mama v krvi ležala zraven divana, babica pa je imela oko modro in podpluto. Dojenček v zibki je bil tiho, stopila sem do njega in ga dvignila v naročje. Z nosom sem se približala obrazku in kamen se mi je odvalil od srca: slišala sem dihanje. Na smrt sem se bala, da bi oče tudi njej kaj naredil. Naslednjih nekaj mesecev ga ni bilo blizu, govorili so, da je šel 'službeno' v Srbijo. Kaj točno je to pomenilo, z mamo nisva vedeli. Babica je pripeljala še eno žensko, obe sta mamo pregovarjali, naj se od očeta loči, ker se lahko zgodi, da jo bo nekega dne še ubil. A je mama trmasto stiskala ustnice ter zmajevala z glavo. Trdila je, da bi bil greh, če bi razdrla nekaj, kar je Bog zvezal. Ženska ji je nazadnje zagrozila, da ji bodo vzeli dojenčka in ga dali v rejo, če ne bo pametna. Niti ta grožnja ni nič zalegla. Po številnih prerekanjih se je nekdo končno obrnil k meni in me vprašal, kaj si pa jaz želim. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem zinila, da bi rada igrala klavir. Vsi so se zasmejali, tuja gospa pa mi je potem obljubila, da bo šla do ravnatelja ter ga prosila, naj mi omogoči, da obiskujem glasbeno šolo.«

Sonjin svet se je razdelil na več delov: na šolo in na učne ure klavirja, na trenutke s sestrico, na gospodinjska dela, ko je bila mama čustveno odsotna, in na čas, ko je bil doma oče.

(Nadaljevanje prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 6°

pretežno oblačno
vlažnost: 93 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

6/15

sobota

0/17

nedelja

4/16

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

GLEDALIŠČE / Bohinjska Bela, 16. marec 2024

Muzikal Kekec

OBVESTILA / Kranj, Šenčur, Cerklje, Goriče, 16. marec 2024

Meritve krvnega tlaka, sladkorja in holesterola

OBVESTILA / Cerklje, 16. marec 2024

Preventivne meritve

PRIREDITVE / Šenčur, 16. marec 2024

Pod okence pridem

PRIREDITVE / Cerklje, 16. marec 2024

Cerklje smučamo – pokal občine 2024

GLASBA / Predoslje, Stražišče, 16. marec 2024

Spustite me pod kovter, gospa Markham

OBVESTILA / Goriče, 16. marec 2024

Preventivne meritve

PRIREDITVE / Visoko, 16. marec 2024

Dobrodelna predstava Bog masakra

 

 
 

 

 
 
 

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 17:17, 14. marec

Bilo je posnetih kar nekaj filmov po resničnih dogodkih, ko so sestre pomagale na smrt bolnim. Bilo je kaznivo dejanje, evtanazija ki je enako dejanje, pa baje ni.

Državni zbor zavrnil predlog, Svoboda za referendum / 11:09, 12. marec

Pri evtanaziji ne rabiš zdravnika. Medicinska sestra je dovolj.

Dražja pomoč na domu / 15:29, 8. marec

Pozdravljeni, članek nič ne omenja, za koliko se je z novimi cenami oskrbovalkam (in oskrbovalcem seveda) bolj povrnila veljava njihovega dela, kot omenja g. župan.

Spomin na bombardiranje / 20:35, 7. marec

Ohraniti je treba tudi spomin na 7 učenk in učiteljico, ki so umrli pri eksploziji v takratni meščanski šoli 29. novembra 1944 . Spominska ...

Dan Civilne zaščite / 10:16, 5. marec

Čisto enostavno! V Sloveniji je človek, biciklist, ki ni in ne bo do smrti drugega Slovenca povabil ali z njim šel na kavo. Ali je vredno to...

Dan Civilne zaščite / 18:40, 3. marec

Prav v tem segmentu je človek nerazumljiv. Rad priskoči na pomoč in pomaga drugim v nesreči kar je prav. In v sklopu Civilne zaščite, lahko ...

Komu naj gre parkirnina / 18:34, 3. marec

Ah ta denar! Zaradi njega se skregajo še tako dobri prijatelji.