Smučarska tekma med vojno

Kategorija: Pisma bralcev / petek, 22. april 2016 / 10:43  

Odgovor Jožetu Megliču Tiču na pismo z naslovom Resnica, ki je bilo v Gorenjskem glasu objavljeno 15. marca 2016

Gospod Meglič, omejila se bom le na tisti del vašega razmišljanja, kjer se obregnete ob smučarske tekme. Navajam: “Ko so narodi krvaveli na frontah v Evropi, Afriki in Aziji, so komunisti prirejali partizanske tekme. Bi rekel dr. France Bučar, guncali afne.”

Naj navedem nekaj zapisov iz brošure Partizanske smučine Cerkno'45: Zdi se komaj verjetno, da je borcem, za katere bi pričakovali, da so komaj čakali na urice počitka, sploh prišlo na misel, da se sredi najhujše vojne vihre pomerijo v športnem boju. Očitno pa je, da so bili polni energije in da jih je trdo partizansko življenje skalilo v jeklene može, ki jim počitka ni bilo veliko mar. V najbolj resnih dnevih jih je mikala tudi igra in šport.

Sploh je bil šport leta 1944 v partizanih že močno razvit. Če so le mogli, so se zapodili za žogo, ukvarjali so se z atletiko, tako da je šport po svoje dopolnjeval že uveljavljeno bogato partizansko kulturno dejavnost. Zato je zamisel o izvedbi smučarskih tekem tudi pri vodstvu naletela na ugodna tla.

Smučarska prireditev je bila tudi lepa priložnost, kako koristne so lahko hitre in okretne vojaške enote na smučeh v globokem snegu, zakaj prav tedaj so začeli v enotah ustanavljati smučarske jurišne vode. Vedeli so, da bodo smučarske tekme prava senzacija za vse, ki jih bodo videli, vodstvo pa je računalo, da bodo prinesle tako potrebno sprostitev.

Nepozaben je spomin na sklepno prireditev, na tekmovanje v smučarskih skokih, ko se je sončnega popoldneva, v nedeljo, 21. januarja 1945, zbralo pri Cerknem ob improvizirani skakalnici čez tisoč ljudi, ki so ob zvokih divizijske godbe gledali pravo pravcato tekmovanje v smučarskih skokih. Tedaj smo bili priče rekordu, ki ga je postavil Rudi Finžgar s skokom, dolgim 31 metrov.

Kot so bila tekmovanja glede na vreme, organizacijo, potek in razpoloženje izredna, tako je bil izreden in nepozaben tudi zaključek tekmovanj. Ko so ob zvokih divizijske godbe in ob navdušenju številnih gledalcev potekali zadnji skoki, so sončno in modro nebo nad kotlino Cerknega pokrila številna zavezniška transportna letala, ki so v kratkem času napolnila kotlino z živo pisanimi padali, s katerimi so zavezniki spuščali orožje, hrano in druge potrebščine. Človek ni vedel, kaj bi gledal in poslušal, tekmovalce, godbo, navdušenje gledalcev, letala, padala, naravo in opojno sončno vedrino.

Pobudnika tega tekmovanja sta bila rojaka in celo soseda iz Krope: smučarski skakalec Rudi Finžgar (1920–1995) in moj oče Tone Ažman, bivši planinski častnik kraljeve vojske (1914–1993).

Ko prebiram brošuro Partizanske smučine Cerkno '45 (ki sem jo šele pred kratkim prejela) in se v mislih prestavim v čas druge svetovne vojne in v težek položaj Slovencev v njej, me navda veselje in hvaležnost do obeh pobudnikov in drugih sodelujočih na tem tekmovanju.

Naj potegnem še vzporednice z današnjim časom: potemtakem se po vašem, g. Meglič, glede na trenutno situacijo v svetu, posebej na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter v Evropi, ni spodobila tudi zadnja, doslej največja vseslovenska športna veselica v Planici (celo z manj opojnih hlapov kot običajno)?

Neva Ažman, Radovljica