Partizan Peter

Kategorija: Pisma bralcev / torek, 9. februar 2016 / 10:26  

V spomin na tragedijo pri Tiču v Lomu.

Osmega julija 1944. leta je sedela na klopi pod lipo skupina partizanov. Že kar prileten Anton Košir, domače ime Anžečman od svete Ane, danes Podljubelj, je razlagal drugim, kako bo po končani vojni vse lepše in boljše. Idej komunizma se je navzel, ko je bil kot avstro-ogrski vojak v ruskem ujetništvu.

Nad Hribarjevim potokom, ki se izliva v Tržiško Bistrico pred Bornovim tunelom v Dovžanovi soteski, si je zgradil bunker, v katerem se je skrival skupaj z ženo in mladoletno hčerko Ivanko. Starejša hčerka Minka je bila v partizanih (v partizanih je rodila sina, oče je bil partizan Peraič - Planin). Minko so Nemci ujeli v Udin borštu, jo zaprli v begunjske zapore, od tam ji je uspelo pobegniti in se vrniti nazaj k partizanom.

S sestro Ido sva se igrala na dvorišču in zraven opazovala partizane. Peter (partizansko ime) je položil puško pod nadstrešek hleva, jo pokril s koritom za krmljenje prašičev, ki je bilo prej tik zraven puške prislonjeno na steno nadstreška, vzel v roko koso in šel kosit travo na sosedov travnik, ki smo ga imeli Tičovi v najemu.

Nedolgo za tem je prišla soseda (bila je v Tržiču po opravkih) in povedala partizanom, da so šli Nemci v dolino, nakar so ji partizani odgovorili, da so šli Nemci v Puterhof (danes Jelendol) in naprej na Kofce, kar pa se je kmalu pokazalo, da ni bilo tako.

Sestra Ida in sestrična Gregornova Pepi iz Loma (med vojno je živela pri nas) sta šli v kilometer oddaljeno planino pomolst kravo (včasih smo molzli tudi opoldne). Stara starša sta že dan prej odšla v Lom k hčerki Pepci (skavarci), tako da sva (ko se je zgodila tragedija) ostala samo mama in jaz.

Mama mi je rekla, naj nesem atu v Brine za jesti, nakar sem nesel v culi zavezano hrano očetu. Brine je vzpetina, oddaljena 50 m severovzhodno nad našo hišo. Ko sem prišel k njemu, me je vprašal, kdo pa so tisti, ki gredo od zgoraj dol k nam. Odgovoril sem mu, da so vojaki, nakar mi je rekel, takoj teci domov.

Oče je bil zelo kratek čas v partizanih, zbolel je na očeh, začeli so ga tudi postrani gledati, ker jim je rekel (ko so po nepotrebnem požgali v Lomu šolo in farovž), če boste tako delali, ne boste zmagali. Umaknil se je v ilegalo. Kasneje ga je pregledal partizanski zdravnik dr. Malovašič, nakar je dobil potrdilo, da je nesposoben za vojskovanje (glej knjigo Gorenjski partizani – Gorenjski odred, str. 208). Doktor Malovašič je pomagal pri porodu, ko je moja mama 27. 12. 1944 rodila sina Miha.

V tistem trenutku so Nemci začeli streljati na partizana Petra, ki je kosil travo. Domnevam, da je Peter opazil Nemce, odvrgel koso in začel bežati. Imel je srečo, ker je po samo nekaj metrih zbežal za rob njive in ga niso več videli. Še večjo srečo pa so imeli tisti, ki so ob začetnem streljanju na Petra hitro zbežali jugozahodno mimo sosedove hiše v dolino. Pa ne vsi.

Anton Košir Anžečman, partizansko ime Sibirc, Peter Likar, domače ime Oblakov z Golnika, in Francoz (ime in priimek neznan), ki je bil samo dva dneva v partizanih (pobegnil iz koncentracijskega taborišča na koroški strani Ljubelja, kjer so gradili ljubeljski predor), so se hoteli skriti v steljnik ob hlevu.

Ko sem pritekel z Brina domov, mama je ribala tla v kuhinji, in predno sem ji povedal, kaj se je zgodilo, je že skočil nemški vojak z brzostrelko v roki čez ograjo nad hišo. Z mamo sva ga zijala skozi zaprto okno kuhinje in imela pri tem veliko sreče, da ni začel streljati na naju. Stekel je naprej do vogala hiše, pokleknil na eno koleno in z rafalom pokosil trojico partizanov, ki so se zatekli v steljnik. Ko je streljal, sem stal na pragu hiše in videl, kako je streljal. Nihče od partizanov ni bil takoj mrtev, kasneje so jih, vsakega posebej še enkrat streljali.

Mami je (preden se je to zgodilo) eden od partizanov dal pismo, ki naj bi ga naslednji dan odnesla v Tržič. Pismo je takoj odvrgla v vedro, s katerim je ribala tla, dala nanj še krpo, s katero je ribala, zato ga kasneje kljub temeljiti preiskavi cele hiše Nemci niso našli.

Medtem ko so vojaki preiskovali hišo, sva z mamo stala pred zidom hiše in čakala, da naju ustrelijo. Vojak, ki naju je stražil, me je prijel za roko in vrgel v vežo. Po dolgih letih sem šele doumel, da me je s tem dejanjem hotel rešiti. Čeprav v preiskavi niso našli ničesar, kar bi bilo v zvezi s partizani, se mi zdi, da sva z mamo po nekem čudežu ostala živa.

Ko so Nemci kasneje začeli sežigati nahrbtnike in vse drugo, kar so partizani med begom v naglici pustili na dvorišču, je moj oče, ki se je samo 15 m pod vrhom Brina (vzpetina nad hišo) skril za grm, mislil, da so požgali domačijo. Na vrh Brina, kamor sem očetu prinesel kosilo, je kosilo pojedel nemški vojak, ki je tam stražil, oče pa ga je skozi grm opazoval, kako obeduje.

Nemci so potem še dolgo časa ostali pri nas, glavnina je odšla proti kmetiji Pavšl, misleč, da se tam nahaja Kokrški odred. Pot proti Pavšlnu pelje čez Tičovo planino. Nemci so v planini srečali sestro Ido in sestrično Pepi (Gregornovo). Pepi je znala nemško, pa jim je povedala, zakaj sta v planini, nakar so ju pustili pri miru.

Naslednji dan sta prišla Gabrčova teta Pepca in stric Miha ter pomagala grobarju Tonclnu, ki je prišel iz Loma pokopati mrtve.

S sestro Ido sva pogledala pod korito in videla, da puška še vedno čaka na partizana Petra. Ponjo je prišel čez dva dneva.

Nemci so pri nas partizane popolnoma presenetili, bili so brez straže, zato tega dogodka partizanska literatura ne omenja.

Na steni hiše so po vojni vzidali spominsko ploščo, ki pa je že vrsto let nihče ne obišče, tudi tisti ne, ki imajo polna usta vrednot.

Med preživelimi, ki jim je uspelo zbežati, je bil partizan Vučko. Vučko je bil po vojni direktor tovarne v Tržiču. V Kovorju si je zgradil hišo. Imena ostalih partizanov, ki so se z begom rešili, mi niso znana.

Partizan Peter nas je s tem, ko je šel kosit travo, nevede in nehote rešil, da smo (žal ne vsi) preživeli. Osmi julij 1944 si štejem za drugi rojstni dan. Mogoče bo kdo, ki bo bral to žalostno zgodbo, poznal ali slišal za partizana Petra. Pokliče naj na telefon 041 534-377 ali piše na naslov Jože Meglič Tič, Potarje 10, 4290 Tržič. Hvala že vnaprej.

Jože Meglič Tič, Lom pod Storžičem