Nikoli več?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 6. februar 2016 / 10:45  

Na dan holokavsta 2016 (27. januar) smo se spet zaklinjali, da se takšna tragedija ne sme ponoviti. Nikoli več! »Never again!« Toda mar ni to, kar se širom po svetu dogaja z begunci, že blizu novega holokavsta?

Filmski pričevalec holokavsta

Beseda holokavst pomeni »množično uničevanje ljudi«. Izvorno, pri starih Grkih in Rimljanih, je bila to žgalna daritev, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge. Koga so nacisti žgali v taboriščih smrti, pa menda še vemo. Hrvaški filmski producent Branko Lustig (1932), po rodu hrvaški Jud, je pravi človek za pričevanje o teh rečeh. Preživel je holokavst, za produkcijo filma o njem je dobil oskarja. Prisluhnimo najprej njegovi osebni zgodbi. »Situacija z begunci me plaši, ker me spominja na nas pred 70 leti. Ko je Rdeča armada prikorakala v Auschwitz, smo začeli bežati – ne po lastni izbiri, ampak ker so nas nacisti gnali v Nemčijo, kjer naj bi delali v tovarnah. Bilo je grozljivo. Ko danes gledam posnetke beguncev, se spomnim našega bega pred Rdečo armado. Sneg nam je segal do kolen in vsakogar, ki je padel na tla, so ustrelili. Brez milosti. Na postaji so nas čakali z odprtimi vagoni za premog, na katere smo morali poskakati. Prispeli smo v drugo taborišče, Dora, kjer so mi spremenili taboriščno številko. V Auschwitzu sem bil A3317, v Dori pa že nekaj veliko daljšega, 508 tisoč in tako dalje …« Ko so se približali Američani, so jih spet premestili, v Bergen-Belsen. »Ogromno je bilo smrti, uši, zagnojila se mi je rana na nogi, izgubil sem prst in zbolel za paratifusom. Edina svetla točka v vsem tem je bila, da sem našel svojo mamo … Ko je bilo vsega konec, sva se z mamo vrnila v Jugoslavijo, v Čakovec, ker sva upala, da bova tam našla še mojega očeta – a on je bil takrat že mrtev, ustrelili so ga Madžari. To je moja vojna zgodba.« – Zakaj pa je svoje življenje posvetil filmanju zgodb o holokavstu. »Ljudje, ki sem jih v taborišču videl umreti na vešalih – prisostvovanja usmrtitvam so bila obvezna – so nam naročili, naj resnico o njihovih smrtih prenesemo svetu, naj jih ne pozabimo. To je v meni pustilo globoko sled in s filmom sem se začel ukvarjati tudi zato, da bi lahko pripovedoval zgodbe o holokavstu.« Pri filmu Schindlerjev seznam je bil Spielbergov koproducent in skupaj z njim dobil oskarja. A takšni filmi sami po sebi še niso jamstvo, da se njihove zgodbe ne bi ponovile. »Vem, da se dandanes vsak govor na temo holokavsta konča s krilatico 'never again'. A nekega dne bom na eni od teh prireditev preprosto vstal in govornika na glas vprašal, kaj je on osebno storil, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Vsi politiki imajo polna usta besed, ne storijo pa ničesar. Sredstev, da bi obiskovali šole in organizirali predavanja o holokavstu za otroke, nam niso dali. Najlažje je reči 'nikoli več', tako kot je lahko beguncem poslati dve odeji in sendvič, da imaš občutek, da si opravil svojo dolžnost. Ni dovolj! Kaj ste naredili, da bi tem ljudem pomagali najti bivališče v Nemčiji ali pa kje drugje? Kaj ste naredili za konec vojne v Siriji, da bi se lahko vrnili domov? Konec vojne je edina rešitev. Pošiljanje ljudi nazaj in zapiranje meja ... to je sranje.« (Vir: MMC RTV SLO) Res, to so hude reči, množično uničevanje ljudi se nadaljuje, le pojavne oblike so druge, vedno nove.

Norveški zgled

Ob naslednji izjavi so nekateri pomislili, da se filozof Žižek obrača v desno. »Meni je izjemno sumljiv ta politično korekten prezir do protimigrantskih nacionalistov. Kaj ljudje ne vidijo, da je to zrcalna slika te multikulturne odprtosti, ki je ta prava ideologija današnjega kapitalizma.« Kako naj se v takšnih razmerah znajdemo Slovenci. Žižek opozarja na norveški zgled. »Kaj pri nas ne vidijo, ti liberalci, ko govorijo o prostem trgu, da danes nimamo več opravka s tistim starim liberalnim kapitalizmom. Država ima danes ekstremno močno vlogo. Poglejte na primer Norveško. Tam se jim je posvetilo, da so se pojavile neke strukturne težave z državo blaginje. In so naredili to, kar Skandinavci znajo. Predstavniki sindikatov, kapitala, bank, države so se dogovorili in napravili neki nov družbeni pakt: to žrtvujemo, tega ne, ampak to je bilo socialno organizirano. In zdaj vzorno deluje. Tega pa mi očitno nismo zmožni.« Žal.

Iskani otroci prebežnikov

Begunska tragedija tudi otrokom ne prizanaša. »Ocene, da gre skupno za več kot 10.000 otrok, niso nerazumne. Niso pa bili vsi zlorabljeni. Poleg tega jih je bilo veliko ponovno združenih z njihovimi družinami. Je pa res, da ne vemo, kje so in kaj kdo dela z njimi.« Tako je Brian Donald, predstavnik Europola, komentiral dejstvo, da so otroci prebežnikov zelo iskano »blago«, da pogosto izginejo. Postanejo žrtve kriminalnih združb, te pa jih silijo v suženjstvo, spolnost in druge nezakonite dejavnosti.