Ves čas skušamo kritično prispevati k taki obliki zakona, da bo sprejemljiv za populacijo, ki je še delovno aktivna, kakor tudi za upokojence. Mnogi med nami smo se v delovni dobi sprečali s podobnimi dilemami, kot je nujnost ukrepov na področju pokojninskega zavarovanja. Nekatere probleme smo uspešno rešili, tudi na način, ki na začetku ni bil priljubljen, saj vsaka dobra rešitev pomeni določeno angažiranje posameznika ali odrekanje v preteklosti pridobljenim navadam in pravicam. Uspešni smo bili vedno, ko smo pravočasno problem pričeli reševati strokovno s preverjanjem vseh znanih vplivov in posledic ter na koncu ocenili bremena in koristi prizadetih.

 

Vplivi na vzdržnost pokojninske blagajne so znani in v osnovi lahko razumljivi. Nesporno je, da se mora sklad stalno in v zadostni meri polniti, če želimo zagotoviti trajno možnost sprejemljivega izplačevanja pokojnin. Danes krožijo izračuni, ki kažejo, kakšen prihranek državni blagajni ustvarjamo delavci, ki polno delovno dobo vplačujemo prispevek iz povprečne plače in koristimo pokojnino do povprečne starosti. Matematično bi tak izračun sicer lahko tudi pokomentirali, vendar problem leži v časovnih komponentah. Če bi pogledali, koliko zaposlenih je polno delovno dobo plačevalo prispevek v višini povprečne plače, se že pokaže velik primanjkljaj. Če dodamo vse tiste uživalce pokojnin, ki določeno obdobje, ali pa nikoli, niso vplačali prispevkov, se razultat še poslabša. Če pa dodamo, k sreči, stalno podaljševanje življenjske dobe, se pričujoči izračun sesuje. Dokler se sesuje račun, še ni tako hudo, problem pa je, ko se sesuje na takem izračunu sloneč pokojninski sistem. Pri tem pa tvorci takih izračunov pozabljajo tudi na solidarnost.

 

Tudi upokojenci se strinjamo, da bi državna uprava z vlado na čelu morala te preproste resnice poznati in jih neprestano vgrajevati v sistem in zagotavljati izvajanje z ustrezno zakonodajo. Prav gotovo je vredno kritike spoznanje, da nekatera podjetja svojim delavcem daljše obdobje niso plačevala prispevkov, tudi z vednostjo ali celo soglasjem državnih institucij. (V hudi krizi črne metalurgije konec osemdesetih let prejšnjega stoletja smo železarji lahko dobili plače le, če smo poravnali vse obveznosti do dneva izplačila.) Država in delodajalci bi morali prispevati neustvarjeni del prispevkov za priznane benifikacije delovne dobe posameznim upravičenim skupinam, tako kot je veljalo vse do naše samostojnosti. Vseh teh nevplačil ne moremo nadoknaditi čez noč, tako kot pravijo nekateri javnomnenjski voditelji, ne da bi jasno povedali, od kod vzeti ta sredstva: ali od javnega zdravstva, šolstva, komunalnih storitev, obrambe ali preprosto povečati obremenitve tistim, ki bi te prejemke upravičeno dobili. Na račun bodočega razvoja tudi ni smotrno jemati za večjo tekočo porabo. Razmišljanja, da je treba vzeti iz sive ekonomije in od tajkunskih prevzemov so prava. Toda od te sive ekonomije danes nekateri lažje preživijo in bo potreben čas in še mnogi drugi ukrepi, da bomo uspešno zmanjšali ta problem.

 

S tajkunsko privatizacijo pa se je žal zgodilo to, da so nekateri sicer obogateli, pretežno pa vendarle povzročili razvrednotenje sredstev, razprodaje v stečajnih postopkih in prepogosto ustavitev proizvodnje, prodaje in ustvarjanje dodane vrednosti. Tudi če bi nam uspelo poravnati vse račune, bi rezultat niti trenutno ne pokrival vseh potreb. Najhuje pa je, da je na ta način prekinjen trajni dotok v sklade in so zato ukrepi še dolgoročnejši.

 

Sindikalni voditelji radi predstavljajo fizičnega delavca, ki pri 65 letih ometava zid ali neutrudno sledi proizvodnemu traku in podobno. Vsi ti delavci so pričeli delati med 19. in 20. letom in so tudi po novem zakonu že upokojeni. Tisti, ki so zaradi rednega šolanja pričenja delati po 25. letu starosti, pa bi marsikdaj delovno dobo podaljšali tudi po 65. letu.

 

DeSUS nasprotuje reformam v imenu vseh upokojencev, češ da formule za korekcije glede na gibanje plač in inflacije niso ustrezne. Seveda bi bili vsi zato, da so pokojnine večje, toda v dilemi, ali ohranim socialno varnost v zameno za kompromis, ki ga v prihodnje tako ali tako še lahko dosežemo, smo za uveljavitev sedaj vzdržnega predloga.

 

Sploh pa bi rad povedal, da stranka DeSUS nima nobenega pooblastila upokojenskih organizacij, da nastopa v imenu vseh upokojencev. Javnost mora vedeti, da DeSUS nastopa le v imenu svojih članov in somišljenikov in da to ni večina upokojencev.

 

In na koncu samo še vprašanje, ali smo zato, da se odrečemo nekaterim ugodnostim. To ni pravo vprašanje. Vprašati bi se vendarle morali, ali smo zato, da damo času čas in politiki možnost, da stalno išče najboljše rešitve za vzdržnost pokojninskega sistema. Pri tem se ne opredeljujem do tega, ali je sedanja vlada tega sposobna ali ne. Če se vprašamo na ta način, se vsaj upokojenci jasno opredeljujemo za pokojninsko reformo in upamo, da vsaj nam ljudje še verjamejo, da mislimo in govorimo na osnovi izkušenj in v želji na skupno dobro.

 

Predsednik Društva upokojencev Jesenice

Boris Bregant