Sedaj pa k posameznostim. Ko sem Vas v knjigi pozval, da razkrijete nekatera ozadja Vaše neresnične portoroške navedbe (24. september 1975) o besedah nemškega pisatelja Heinricha Bölla (9. september, avstrijska TV) in se tako morda razbremenite, mi odgovarjate s starimi navedbami, ki sem jih v knjigi že kritično obdelal. Še več, sedaj dodajate še novo izmišljotino, da je »za nesporazum … kriv Katoliški glas, ki je zapisal, da je nemški pisatelj Heinrich Böll … na dunajski televiziji izjavil, da so se domobranci bojevali proti komunistom in okupatorjem. To sem omenil tudi v govoru nekdanjim taboriščnikom na zborovanju v Portorožu.«

 

In sedaj mi pojasnite, gospod Franc Šetinc, kako je stvar lahko zakuhal Katoliški glas iz Gorice, ki je o tem pisal 25. septembra 1975, Vi pa ste Bölla neupravičeno napadli 24. septembra v Portorožu. Pa ja niste imeli doušnikov še v tiskarnah čez mejo? Seveda tudi tu in tam, saj so naši udbovci npr. iz tržaške tiskarne ukradli krtačne odtise Kocbekovega pričevanja za Pahorjev Zaliv in tudi Vas o tem obvestili! Toda, tudi če bi Vi in režim vedeli, da bo naslednji dan zamejski Katoliški glas pisal o Böllovi neizrečeni trditvi o boju domobrancev proti okupatorju, s tem ne bi Glas nič zakuhal, saj je samo nevede povzel laž, ki jo je napisal Mitja Gorjup v Delu 20. septembra. Pravo vprašanje je zato, kje je Gorjup povzel navedeno izmišljotino o Böllovih »dunajskih« besedah in od kod ste jo povzeli Vi in uporabili v portoroškem govoru štiri dni pozneje. Bilo bi moralno in človeško priznati, da Vas je o tem obvestila Služba državne varnosti, in prepričan sem, da je bila ta odurna institucija vir tudi Mitji Gorjupu! Naprtiti krivdo za to Katoliškemu glasu je neverjetno in sprevrženo. Raje nam končno razložite, kdo je tako kilavo informiral vseprisotno tajno partijsko policijo, da je Vas in Gorjupa spravila v to – še danes pogrevano – veliko blamažo.

 

Na koncu v pismu meni tudi pravilno zapišete, da se je Kocbek hudo jezil na Vas zaradi portoroškega govora, in napačno nadaljujete, da očitno nič več, »ko pa je prebral moje opravičilo« . Žal je Vaše obžalovanje (in ne opravičilo) prišlo kar nekaj let po Kocbekovi smrti (leta 1988 v Novi reviji) in tako seveda pesnika ni doseglo. Bi pa zaključil ta sestavek z neko mislijo Edvarda Kocbeka, ki se mi zdi brezčasna. Namreč, v pismu svoji nekdanji partizanski tovarišiji Edvard Kocbek (marca 1975) med drugim zapiše tudi tole: »Pravim vam, da je na svetu vse popravljivo pravim ljudem.« Morda Vas bodo te besede danes vendarle pripravile do tega, da poveste prava dejstva o ozadju Vašega hudega portoroškega debakla in tako pomagate do konca razsvetliti vsaj en majhen delček primera Kocbek.

 

Igor Omerza