Dr. Danijel Grafenauer, Lidija Golc in dr. Božidar Grafenauer (od leve)

Ko so Korošci zapuščali Koroško

Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji in Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek z Obirskega sta za sobotno tradicionalno pisateljsko oziroma literarno srečanje na Obirskem izbrala zanimivi temi: spomine na koroškega slovenskega pisatelja Janka Messnerja in pogovor o Korošcih, ki so morali zaradi svojega priznanja pripadnosti slovenski skupnosti zapustiti Koroško, ki jim ni več zagotavljala varne prihodnosti. O Messnerju je govorila pedagoginja in pesnica Lidija Golc, ki je v pripoved vključila tudi zgodbo o dedku, prav tako koroškemu Slovencu Francu Grafenauerju (1894–1956). O razlogih za odhod več tisoč rojakov iz rodne Koroške pa sta pripovedovala zgodovinar in znanstveni raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, pa tudi predsednik Kluba koroških Slovencev v Mariboru dr. Danijel Grafenauer in njegov stric, bivši predsednik tega kluba in nekdanji profesor na Pravni fakulteti v Mariboru dr. Božidar Grafenauer. Popoldanski del je bil namenjen literarnemu ustvarjanju. Odlomke iz svojih del sta brala časnikarski kolega pri celovškem časopisu Nedelja Vincenc Gotthardt in njegova hčerka Verena. Oba sta bila letos nominirana za pomembni nagradi: oče Vincenc za Kresnika, hči Verena pa za najvišjo koroško literarno nagrado Ingeborg Bachmann.

Lidija Golc je za Janka Messnerja – na njegovi hiši v Dobu (Aich) pri Pliberku bodo 25. oktobra odkrili tablo oziroma postajo Slovenske pisateljske poti – povedala, da bi bil rad glasbenik, pianist, pa mu je poškodba roke med vojno, v katero je bil mobiliziran, to preprečila. Bil je zelo samozavesten in kritičen do okolja, pa tudi duhovit in prepričan o svojem prav. Dr. Danijel Grafenauer je povedal, da so z begunstvom na svoj način zaznamovani tudi potomci Slovencev, ki so morali iz Koroške. Pred stotimi leti pa so morali najprej v sosednjo Jugoslavijo literati, učitelji in profesorji ter duhovniki, potem pa tudi drugi, ki so javno izpovedovali svojo pripadnost. Bili so vpisani v nemške nacionalne registre, ki so prišli prav tudi nemški okupacijski oblasti pri izseljevanju slovenskih družin iz Koroške in Slovenije, na Koroškem po priključitvi k rajhu leta 1938, pri nas pa po okupaciji leta 1941.