Pravljične poti brez meja

»Pravljičnih sedem let sem potrebovala, da sem našla prave zgodbe, prepotovala vse kraje in izbrala primerne izlete. Končni izbor šteje 50 izletniških ciljev z vseh štirih sosednjih robov – tem krajem po navadi rečemo zamejski. A nekateri rojaki in rojakinje, ki živijo na drugi strani meje, izraza zamejstvo ne marajo, rajši govorijo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Prav ta prostor je postal moje delovišče: raziskovala sem kraje v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kjer tradicionalno živi slovenska manjšina. A lotila sem se tudi hrvaškega zamejstva, ki je bilo precejšnja neznanka. Zaradi nekdanje skupne države je namreč naš odnos do te meje in naših rojakov za njo nekoliko drugačen, zato sem pri južnih sosedih iskala predvsem zanimive medkulturne povezave. Veliko jih je in nekatere sem dobesedno potegnila iz pozabe. Ob pisanju te knjige sem se zavedla, da so (naše) meje neustavljivo privlačne. Pri tem konceptu meje, človeško zarisane črte v pokrajino, me še vedno navdušuje to, kako hitro si lahko v popolnoma drugačnem svetu. Samo kakšna ura vožnje, in že si v krajih, kjer govorijo slovensko, a zvenijo drugače, jejo hrano drugačnega okusa, živijo v hišah, ki so drugače grajene, in dihajo vzdušje, ki drugače vibrira. Ta možnost prehajanja med svetovi mi daje občutek svobode, širine, pa tudi hrepenenja po raziskovanju. Zamejstvo me je naučilo, da je slovenska kulturna dediščina bolj raznolika, kot sem si mislila. Poleg tega se mi zdijo ti kraji najboljša odskočna deska za spoznavanje sosedov, vrata v drug svet, ki je hkrati tudi malo naš. Naši rojaki čez mejo so hkrati 'mi' in 'oni', zato so naravni most med svetovi in kulturami. Ta vozliča so lahko neverjetno zanimiva: v Kanalski dolini je recimo edinstveno štirijezično območje v Evropi, kjer avtohtono govorijo slovensko, italijansko, furlansko in nemško. V Novi Gorici in Gorici dve mesti dihata kot eno, tako da upravičeno govorimo o somestju. Zato je raziskovanje zamejstva zame hkrati tudi vabilo k razumevanju drugačnosti in medkulturni dialog na domačem pragu.« (str. 8–9)

Knjiga Irene Cerar ni samo še en novi družinski izletniški vodnik. Njena prva odlika je ta, da je gotovo najbolj zajeten in najboljši vodnik po slovenskem zamejstvu. Vodi nas na kar 50 izbranih krajev v štirih sosednjih državah. Njena dodatna odlika pa je ta, da je običajnim opisom dodanih še 52 zgodb, ki te čezmejne poti začarajo, še preden nas na izletih očarajo … Vabljeni torej na pravljične poti brez meja …