V 1400 metrov dolgem predoru Pitve je popolna tema, promet pa poteka enosmerno.

Otoki s kolesa

Potovanje z barko in kolesom (2)

Po Šolti in Braču je naslednje jutro sledila selitev na Hvar. Z dolžino 68 kilometrov je najdaljši otok na Hrvaškem, sicer pa četrti največji. Pripluli smo v Jelso, ki je bila naše izhodišče.

Za Hvar smo si vzeli dva dneva. Prvi dan smo šli z Jelse najprej do Zavale. Začetek je predstavljal vzpon do v živo skalo izklesanega predora Pitve. Odprt je bil leta 1962 in je bil dolgo časa edina povezava naselij na južni strani otoka z Jelso. Vožnja skozenj je sicer dovoljenja le avtomobilom. Še zdaleč nismo bili edini kolesarji. Dolg je 1400 metrov, visok komaj dobra dva metra, širok pa 2,3 metra (za enosmerni promet), zato je na vsaki strani predora semafor. V predoru je popolna tema in hladno. Ni bilo enostavno, sploh ne, ker vsem ni uspelo priti skozi dovolj hitro in se je na drugi strani že prižgala zelena luč. K sreči je v predoru tudi izogibališče. To je bil zagotovo najbolj adrenalinski del tokratnega kolesarjenja. Po spustu po serpentinah je bil v Zavali čas za prvi postanek s kopanjem. Naslednji vmesni cilj je bila Sveta Nedelja. V okolici so vinogradi, kjer prideljujejo najboljša hvarska vina, med katerimi je posebno znan Plavac. Ogledali smo si vinsko klet. Sedaj že pokojni Zlatan Plenković, ki velja za enega najbolj znanih hrvaških vinarjev, je sredi osemdesetih let družinsko kmetijo začel spreminjati v vinsko klet, ki je v jami pod gladino morja. Zgradil je še restavracijo in marino. Do Jelse smo se vračali po isti poti. Popestrili so jo vozniki Vesp, ki so imeli v Sveti Nedelji očitno srečanje. Trije smo se odločili, da gremo namesto skozi predor čez hrib. Makadamska cesta (edini tovrstni odsek, sicer smo kolesarili po asfaltu) ponuja krasne razglede na sosednje otoke. S kolesom smo v tem dnevu naredili 44 kilometrov, dobrih tisoč višinskih metrov.

Popoldan in zvečer smo imeli dovolj časa še za spoznavanje Jelse, letovišča in pristanišča. (Se nadaljuje)