Kolesarjenje na Kočevsko, 1. del

Po dolgem času smo se Glasovi panoramski kolesarji podali na izlet po Sloveniji. Na kolesih smo obiskali Kočevsko, kjer smo občudovali prostranstva gozdov in spoznavali osamljene makadamske poti, si predstavljali, kje so bile nekoč vasi. V drugem delu smo kolesarili po Dolenjski, ki nas je navduševala s pogledi na vinorodno pokrajino ob reki Krki.

Prvi dan smo se iz Kranja podali proti Škofji Loki, kjer se nam je pridružila skupina s škofjeloškega konca. Pot smo nadaljevali proti Gostečam in se mimo Medvod po stranskih cestah peljali do središča Ljubljane. Redkokdaj se s kolesom podamo na izlet v naše glavno mesto in doživeti Ljubljano s kolesa je nekaj posebnega. Opazili smo lahko, da so v Ljubljani za kolesarje dobro poskrbeli in da so ob bolj prometnih cestah speljane kolesarske poti. Ogledali smo si Prešernov trg in se nato čez Tromostovje in Mestni trg zapeljali v staro Ljubljano. Prvi postanek za kavo smo si privoščili ob Grubarjevi palači, ki je dobila ime po jezuitu in učitelju hidravlike Gabrijelu Grubarju. Ta ambiciozni mož je že leta 1772 začel graditi prekop Ljubljanice za gradom, da bi rešil mesto pred poplavami in omogočil odvodnjavanje Ljubljanskega barja. Kopanje kanala je bilo velik finančni zalogaj, ki ga investitorji niso zmogli, zato je moral Grubar skrivaj oditi iz Ljubljane. Tri leta po njegovem odhodu so gradnjo dokončali in kmalu se je izkazalo, kako odlična zamisel je bila to, saj od takrat stari del Ljubljane ni bil poplavljen. Ob rečni strugi smo se odpeljali do Špice – mesta, kjer se Ljubljanica razdeli na dva dela; tistega, ki teče skozi stari del Ljubljane, in Grubarjev kanal.

Po Ljubljanskem barju

Mimo Galjevice smo nadaljevali do Rudnika, kjer smo se usmerili na Ljubljansko barje. Od Rudnika do Črne vasi je bil najnevarnejši del poti, saj na prometni cesti ni prostora za kolesarje. V Črni vasi nas je navdušila cerkev svetega Mihaela, za katero je načrte narisal Jože Plečnik. V tej cerkvi je združil vse znanje, pridobljeno skozi leta ustvarjanja, kombinacijo opeke in skal na fasadi, poseben izziv so bila močvirnata barjanska tla, in malo denarja, ki so ga imeli na razpolago v času pred drugo svetovno vojno. Kolesarsko popotovanje smo nadaljevali po makadamskih poteh mimo polj Ljubljanskega barja. Ravna makadamska pot brez avtomobilskega prometa in s tem nevarnosti nam je omogočala »pogovorno kolesarjenje«. Navdušeni smo bili nad razsežnostjo barja, saj s 163 kvadratnimi kilometri predstavlja 0,8 odstotka slovenskega ozemlja. Polja so prepredena s potmi, torej pravi raj za kolesarje. Mimo Bresta in Matene smo se odpeljali v Ig, ki leži pod gradom Zonek. Grad je 21. marca leta 1848 napadlo tristo ižanskih kmetov, ki so ga oplenili in zažgali gruntne knjige. Napad je odmeval po celotnem cesarstvu. V spomin na ta prelomni zgodovinski dogodek občina 21. marca praznuje občinski praznik. Grad danes ni dostopen širši javnosti, saj v njem deluje Zavod za prestajanje kazni zapora za ženske. Pot smo nadaljevali proti Škofljici in naprej do vasi Gajniče, kjer je Janez našel lep prostor za malico. Od tod smo se peljali proti Grosupljemu, spotoma obiskali še bajer Zacurek, katerega okolico so pred kratkim obnovili. V Grosupljem smo končali kolesarjenje prvega dne, saj smo pot do Kočevja nadaljevali z vlakom.