Petdeset let od vzpona na Istor-o-Nal

Petdeset let je od tega, odkar je prva slovenska alpinistična odprava v pakistanski himalajski Hindukuš osvojila tehnično zahteven 7398 metrov visok Istor-o-Nal. Na vrh sedemtisočaka sta petega junija 1971 stopila Janko Ažman in Zvone Kofler. Jubilej so z muzejskim večerom zaznamovali v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, člani odprave so se poklonili tudi spominu na Zvoneta Koflerja, ki je tragično preminil ob vračanju odprave domov.

Pred petdesetimi leti, 5. junija 1971, sta Zvone Kofler in Janko Ažman, člana prve jugoslovanske in slovenske alpinistične odprave v pakistanski Hindukuš, stopila na 7398 metrov visok in tehnično zahteven najvišji vrh Istor-o-Nala, kar pomeni Konjska podkev z desetimi vrhovi. Bilo je več poskusov osvojitve vrha, prvi je to uspelo španski odpravi leta 1969. Opravljeni slovenski vzpon na glavni vrh Istor-o-Nala po novi prvenstveni smeri pa je bil mednarodno izstopajoč in odmeven alpinistični dogodek in dosežek slovenskega alpinizma. Profesor A. Diemberger iz Avstrije, ki je bil eden najboljših poznavalcev pakistanskega Hindukuša, je ob vrnitvi odprave v pismu sporočil dr. Ivu Valiču: »Dejansko ste našli direktno smer h glavnemu vrhu. Lahko bi rekli, da je direttissima. Prepričan sem, da je to smer prihodnosti.«

Odpravo je vodil zdravnik Ivo Valič, na zahtevno pot pa so se skupaj z njim odpravili še alpinisti Janko Ažman (AO Mojstrana), Iztok Belehar (AO Kranj), Janez Brojan (AO Mojstrana), Sandi Blažina (AAO), Franc Ekar (AO Kranj), Tomaž Jamnik (AO Kranj), Zvone Kofler (AO Mojstrana), Peter Ščetinin (AAO) in fotoreporter Joco Žnidaršič.

Janko Ažman in Zvone Kofler sta vrh dosegla 5. junija okoli 15. ure. Na njem sta se zadržala skoraj pol ure, da sta vodji odprave Ivu Valiču sporočila, da sta ga osvojila, ter posnela slikovita panoramska videnja. Ob veliki utrujenosti in izčrpanosti sta se zatem spuščala po smeri prvenstvenega pristopa. Pri sestopu sta zdrsnila po snežno-ledenem strmem pobočju in se močno poškodovala. Delo odprave se je v celoti preusmerilo v reševanje ponesrečenih, ki je trajalo tri dni. Z velikimi napori so uspeli poškodovana kolega »iztrgati iz krempljev stene« in ju prenesti v bazni tabor na vznožju sedemtisočaka. Kot je Janko Ažman zapisal v svoji črtici Vzpon na vrh Istor-o-Nala, »je stekla in se uspešno končala prva reševalna akcija v taki višini«.

Odprava je sicer na pot iz Kranja do Islamabada odšla 25. aprila s tremi osebnimi vozili in poltovornjakom in se vrnila 9. julija po prevoženih skoraj 15 tisoč kilometrih. Žal se je ob vračanju domov zgodila tragična nesreča, ko je avto zletel s ceste in zagorel ob bencinski eksploziji. Ogenj je zajel Zvoneta Koflerja, ki je zaradi hudih opeklin umrl v kabulski bolnišnici. »Tako smo nehote sredi največjega zadovoljstva in sreče pustili za vedno v daljnem Afganistanu Zvoneta, čudovitega prijatelja, tovariša in odličnega alpinista, enega od zmagovalcev Istor-o-Nala!« je tragičen dogodek v svojem dnevniku pospremil dr. Ivo Valič. Za pokojnega prijatelja alpinista so uredili prevoz domov. Zvone Kofler je pokopan na dovškem pokopališču, pred dnevi so se ob njegovem grobu zbrali še živeči člani odprave in se mu poklonili z minuto tišine in prižigom sveče spominjanja. V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani pa so ob petdeseti obletnici osvojitve Istor-o-Nala pripravili muzejski večer.