Romantične ulice v Šmartnem

Kje pa so letos češnje ...

Drviva Brdom naproti. Mimo Vipave in dvorca Zemono, kjer skozi okno opazujem južne obronke Trnovskega gozda. Drviva skozi Novo Gorico, kjer zapadeva v gnečo ljubljanskih registracij in s težavo prehitevava skupinice kolesarjev, ki hitijo istemu cilju naproti. In končno prispeva v Šmartno – briško mestece s strnjenimi uličicami in trdnjavskim stolpom, pred katerim se gnetejo družinice z velikimi zaboji rdečih češenj, poslednji cilj kolesarjev, ki si nabirajo novih moči in iz majic otresajo drobtinice sočne češnjeve pite, raj za malčke in vse sladkosnede, ki si v rokave brišejo sladkorne posipe zavitkov in domačih biskvitov.

Junij je čas češenj. Čas temno rdečih briških hrustavk, ki jih z Nejcem že skoraj tradicionalno kupujeva na stojnicah briških sadjarjev in na skrivaj rešujeva trpeče češnjeve veje, ki se šibijo pod težo rdečih sadežev – »rabutane« so preverjeno najslajše. A je bilo letos drugače. Množica ljudi je na tisto sobotno dopoldne pokupila še zadnje zabojčke rdečih sadežev, da sem le žalostno opazovala briške žene, ki so hitele pospravljati poslednje stojnice in med množico delile ostanke kolačev in sočnega peciva. Letošnjega pridelka je bilo očitno manj predvsem zaradi spomladanske zmrzali, ki je naredila precej škode in je zato češenj zmanjkalo že pred poldnevom, pa tudi velikih opozorilnih tabel, ki so me vsako leto zvabile v eno izmed briških sadjarstev, ni bilo opaziti, kaj šele majhnih stojnic ob cesti ali od sočnih češenj ukrivljenih vej, ki vabijo k hitri degustaciji.

Pa sva se tako raje podala v raziskovanje drugih vasic, pozabljenih in zapostavljenih, a vseeno tako zanimivih, z balkoni, ovenčanimi s cvetočimi vrtnicami, zlizanimi tlakovanimi ulicami in majhnimi cerkvami, ki so z visokimi zvoniki silile proti jasnemu poletnemu nebu. V Kozani sva si ogledala cerkev sv. Hieronima in nadaljevala pot do Medane – središča dobre hrane in še boljšega vina, kjer sva do poznega popoldneva sedela ob kozarcu sladkega vina in občudovala razgibane valove vinogradov, ki so se vili daleč proti morju.

Češnje pa še vseeno niso bile pozabljene in tako sva na po poti nazaj še z zadnjim upanjem poizvedovala za morebitnimi skritimi zalogami, a so sadjarji le nemočno odkimavali z glavami in nama ponudili dober razlog, da se prihodnji konec tedna ponovno pripeljeva v Brda. A mi neučakanost in želja nista dali miru in tako sedim pred računalnikom, obujam spomine na grenko-sladki konec tedna in se mastim z ogromno skledo češenj, ki sem jih na koncu kupila od prijaznega fanta na eni izmed stojnic v Kranju.