Henri Cartier-Bresson

HCB: »Fotoaparat mi pomeni skicirko, sredstvo intuicije in spontanosti, gospodarja trenutka, ki v vizualnem smislu obenem zastavlja vprašanja in sprejema odločitve. Da bi svet 'osmislili', se moramo vživetih v prizor, ki ga kadriramo skozi iskalo. Ta pristop zahteva zbranost, urejenost uma, dovzetnost in občutek za geometrijo. Z varčnostjo sredstev dosežemo preprostost izraza. Posneti fotografijo pomeni zadržati dih, ko se vse zaznave osredinijo na ohranjanje mimobežne resničnosti. V tem trenutku obvladanje podobe postane velika telesna in duševna radost. Posneti fotografijo pomeni prepoznati, sočasno in v delcu sekunde, tako dejanskost samo kot tudi strogo ureditev vidno zaznavnih oblik, ki jo osmišljajo. Je postavljanje ene glave, enega očesa in enega srca v isto os.« / Ernst H. Gombrich, umetnostni zgodovinar: »Odslikavanje podobnosti s portretirancem ostaja uganka v katerem koli mediju, naj gre za kiparstvo, grafično umetnost, slikarstvo ali fotografijo – skrivnost, da ne rečemo paradoks, ki ji redko priznamo dovolj veljave. Navsezadnje vtis živosti običajno izhaja iz razgibanosti. Kako potem uspe določenim podobam doseči občutek, da si zremo iz oči v oči z resnično osebo, mojstrovinam portretne umetnosti, ki so živo zasidrane v naši domišljiji, kot je Leonardova Mona Liza, ali morda Nasmejani kavalir Fransa Halsa? Med portreti znanih upodobljencev je reprezentančno Houdonovo poprsje Voltaira, v pričujočem izboru pa osupljiva fotografija Jean-Paula Sartra iz leta 1946, ki številnim od nas pomeni prepoznavno podobo prvaka eksistencializma. V tem pogledu se skrivnosti pridružuje še druga, saj navsezadnje ne moremo vedeti, ali je portretom res uspelo ujeti prepričljivo podobnost. Bi Mono Lizo zaradi poznavanja njenega portreta lahko prepoznali na ulicah Firenc? Bi med ljudmi na zabavi lahko razbrali Jean-Paula Sartra ali katerega koli drugega upodobljenca Cartier-Bressona? Verjetno smo lahko prepričani samo v eno: ti moški in ženske pogleda, ovekovečenega na svojih portretih, niso ohranili več kot le bežen trenutek. Že naslednji hip so morda preusmerili pogled, obrnili ali nagnili glavo, dvignili obrvi ali spustili veke, nagubali čelo ali zavihali ustnice, vsak od teh gibov pa bi ključno spremenil njihov izraz.«

Samo še do 9. maja je v Cankarjevem domu na ogled razstava Iz oči v oči, stotih portretov HCB (1908–2004), enega največjih fotografov 20. stoletja. Navedena zapisa sta samo za ogrevanje pred ogledom razstave ali katere od njegovih monografij.