Momo in Gospava Košarac

S trebuhom za kruhom

Momo in Gospava Košarac prihajata iz okolice Jahorine, iz Bosne in Hercegovine. Trenutno živita in delata v Ratečah. On je mesar, ki uživa v peki na žaru, njene sarme pa premamijo še tako zahtevnega gosta. Tudi v njuno življenje je posegla pandemija covida-19.

Rateče – Zakonca Košarac sta prišla v Slovenijo pred dvema letoma. »Dobila sva delo,« pravi Momo Košarac, ki šteje 56 let. Soproga jih ima 52.

Delo sta našla v kuhinji rateške Ponce, gostilne s sobami, ki pa trenutno tako kot večina gostiln pri nas čaka na boljše čase. Covid-19 gostincem povzroča velike težave. Eni so vrata zaprli takoj, ko je bila lani razglašena epidemija, drugi so se odločili, da bodo poskusili s hrano za s seboj ali dostavo na dom. Tako da »Momove čevape in gurmanske pleske«, kot pravijo tisti, ki imajo radi njegove čevapčiče in pleskavice, letos lahko prevzamejo le ob določenih dnevih in urah na terasi Ponce – oziroma so jih lahko prevzeli, saj je Ponca sedaj do 23. aprila 2021 zaprta.

Ker je bila letošnja zima bogata s snegom, ljubiteljev rekreacije, sploh tekačev na smučeh, v teh koncih ni manjkalo. Marsikdo se je ustavil, si naročil kaj za s seboj in bil navdušen nad okusno hrano. Kuharski pridih zakoncev Košarac lepo dopolni ponudbo domačih jedi v Ponci.

Doma ni bilo dela

»Nekaj dela je sicer bilo, a ne dovolj, da bi se lahko s tem preživljal,« pripoveduje Košarac, kako je bilo videti v njegovem rojstnem okolju; in kako je začel razmišljati o tujini. »Ker mi je blizu peka na žaru, sem se najprej odločil, da bi poskusil dobiti delo v Črni gori, ampak tam je bilo to možno le za čas sezone. Bilo je treba plačevati še najemnino za stanovanje ... In ni šlo. Prijatelj pa je delal v Kranjski Gori v Lačnem Kekcu. Slišal je, da bodo potrebovali pomoč, in z Gospavo nisva veliko razmišljala.«

Momo Košarac je namreč v osnovi izučen mesar. In če bo kdo znal narediti prave čevapčiče, potem boljše kombinacije ni: Bosanec in še mesar. Žena pa je sicer po izobrazbi trgovka, a sedaj pomaga v kuhinji.

On je torej znan po čevapčičih in pleskavicah, kaj pa ona kuha, nas je zanimalo. Momo Košarac se nasmehne: »Kuha vse. Njene sarme so vrhunske, poleti pa morate pokusiti njene polnjene paprike.« Nadaljujemo, ali se je kuhe priučila oziroma kako se je znašla v kuhinji, kot je gostilniška. Med smehom ponosno pove: »Vse bosanske ženske znajo kuhati – od jajca na oko do najboljših jedi.«

Eni sem, drugi drugam

Zakonca živita in delata v Ratečah. Doma sta pustila dva sicer že odrasla otroka. Zaradi pandemije se je seveda tudi njima življenje spremenilo.

Preteklo leto nista šla enajst mesecev nikamor, povesta. Letos ni dosti bolje.

Ko smo ju obiskali, smo opazili, da razumeta slovensko. Žar mojster se je ob sprejemanju naročil na zunanji terasi trudil komunicirati v slovenščini, a nam smeje potem pojasnil, da je pravzaprav res potuha, da vsi razumejo bosansko – in potem takoj »preklopi« na svoj jezik.

»Seveda ni bilo enostavno pustiti vsega za seboj – otroke, vnuka ...,« nadaljuje. »Ampak saj veste, kako pravijo: greš pač s trebuhom za kruhom. Pa ne samo midva, mnogi to naredijo. Eni prihajajo v Slovenijo, Slovenci pa gredo kam drugam. Vsak gre tja, kjer je delo in je življenje lažje, boljše,« še pove Košarac, ki se v Sloveniji sicer dobro počuti.

»Kako bo, koliko časa bova ostala tukaj, morda do upokojitve … Nihče ne ve,« skomigne z rameni in sklene: »Povsod pa je sedaj enako. Ves svet se je ustavil zaradi situacije z novim koronavirusom.«