Pogrešali so verske obrede

Velika noč je eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki pa je že drugo leto potekal v skladu z epidemiološkimi ukrepi. Sogovornice so nam zaupale, kako so preživele velikonočne praznike.

Voklo – Beti Podgoršek iz Voklega je povedala, da so veliko noč praznovali podobno kot leta poprej, le da je bilo tokrat praznično doživetje še bolj umeščeno v krog družine. »Ker ni bilo verskih obredov v živo, smo jih spremljali po televiziji in drugih elektronskih medijih. Pripravili smo vse velikonočne jedi, ki smo jih sami doma blagoslovili z blagoslovljeno vodo. V soboto dopoldan smo v vaški cerkvi dobili tudi velikonočni ogenj. Na velikonočno nedeljo pa smo v skladu z ukrepi prejeli sveto obhajilo v cerkvi. Ohranili smo tudi tradicijo zbijanja pirhov,« je povedala Podgorškova in nadaljevala: »V preteklih letih smo se udeležili vstajenjske procesije in to je tisto, kar nam najbolj manjka. Nekoč se je cel postni čas, zlasti na veliki petek, molil križev pot. Mi smo molitev opravili pri velikonočnem zajtrku. Ne glede na vse pa je velika noč praznik upanja ter življenja in to vzdušje bomo ohranili tudi v prihodnje.«

Marija Kranjec z Visokega pri Šenčurju je dejala, da so veliko noč praznovali nekoliko neobičajno in daleč od tradicije, ki so jo vajeni. »Pogrešamo zlasti verske obrede. Letos ni bilo vstajenjske maše niti nismo prejeli blagoslovljenega ognja. Pred procesijo smo vedno nesli ličen šopek na pokopališče, letos nam to ni bila osrednja skrb. Velika noč že drugo leto poteka v skladu s številnimi ukrepi in bojim se, da bo zavoljo tega tradicija šla v pozabo, kar je škoda. Ni pravega vzdušja, zato opuščamo običaje. Opazila sem tudi, da ljudje vse manj zahajajo v cerkev,« je dejala in dodala: »Sveto mašo smo spremljali po televiziji, a doživetje niti približno ni bilo podobno tistemu v živo. Pripravili smo košaro za žegen in jo ob blagoslovu postavili pred televizijo, zakurili smo kadilnico, da je vsaj vonj pričaral praznično razpoloženje. Smo se pa strogo držali posta na veliki petek, tudi v soboto dopoldan nismo jedli mesa.«

Magda Galjot iz Lahovč pa je pojasnila, da večjih priprav na veliko noč niso imeli, ker ukrepi niso dovoljevali. »Ženske smo pospravile hišo, pripravili smo velikonočne jedi, v družinskem krogu smo imeli velikonočni zajtrk, obiskali so nas sorodniki. Duhovno pa je največji krščanski praznik vsak doživel zlasti pri sebi, saj se nismo mogli udeležiti verskih obredov, spremljali smo jih na spletu. Sin je na velikonočno nedeljo pritrkaval v cerkvenem zvoniku, ta del tradicije smo ohranili tudi letos,« je povedala Galjotova in še dodala: »Mislim, da praznično vzdušje ni več tako, kot je bilo nekoč, ko si potico jedel res le na praznik. Spomnim se, da je mama že nekaj tednov pred veliko nočjo pred otroki skrivala jajca, da so se potem lahko barvali pirhi. Včasih smo si za veliko noč privoščili nova oblačila in najbolj smo bili nesrečni, če je padal dež in smo morali obleči plašč ter tako skriti nov videz.«