Koronski čas kot postni čas

Pandemija, ki jo je povzročil koronavirus, je temeljito posegla tudi v kulturo našega vsakdanjega življenja. Postni čas se je razširil na celo leto, postal je koronski čas. Tudi maske smo včasih nosili samo za pusta, zdaj jih pa skozi celo leto …

Opredelimo najprej temeljna pojma. Kaj je postni čas, vemo že dolgo. V družbah, ki so zaznamovane s krščanstvom, je to čas štiridesetih dni pred veliko nočjo. Nekoč je bil v znamenju odrekanja oziroma »zdrževanja« od mnogih zemeljskih dobrot, zlasti od hrane. To zdaj komaj še kaj velja, a beseda je ostala. Kaj pa koronski čas? Kaj pomeni pridevnik koronski, ki ga še pred dobrim letom sploh nismo uporabljali? Naš osrednji slovar (SSKJ) pravi, da je koronski tisti, »ki je v zvezi s koronavirusi, zlasti zelo nalezljivim SARS-CoV-2, ali z gospodarskimi, družbenimi, zdravstvenimi posledicami epidemije bolezni, ki jo povzroča ta virus«. Vse to je zdaj že jasno, novo pa je spoznanje, da je koronski pravzaprav ves čas, ki ga v Sloveniji živimo že eno leto, od 12. marca 2020, ko je bila razglašena pandemija. Od takrat se moramo marsičemu odrekati. Tako zapovedujejo oblasti, ljudje pa smo tem oblastem bolj ali manj poslušni.

Finžgarjev post

Velikansko razliko med nekdanjim in sedanjim postom ponazorimo z besedami pisatelja in gorenjskega rojaka Frana S. Finžgarja. Njega izberem zato, ker prav letos mineva 150 let od njegovega rojstva. Pa tudi zaradi enkratnosti njegovega zapisa, ob katerem postane razlika med nekdanjim in sedanjim še bolj očitna. »Pripravo na ta visokosveti spomin Jezusovega odrešenja so še pred stoletjem verniki praznovali na poseben način s štiridesetdnevnim postom. Mi starčki ta post še dobro pomnimo. Blizu polnoči pred pepelnico so zapeli zvonovi in z resnim glasom vernike opozorili: Post!!! In verniki so ga izpolnjevali z vso resnobo in živo vero. S pepelnično sredo je bil za 40 dni v vseh vernih družinah konec vsake mesne jedi. Nihče ni okusil koščka mesa, nihče ni uporabil kančka prašičeve masti za zabelo. Tudi rano jutranje kosilo je bilo odmaknjeno do desete ure. Opoldanskega obeda ni bilo več. Šele popoldne skromna sočivna južina. Tako pritrgovanje v jedi, tak resnoben post so verniki na podeželju, nekdaj – še za mojih mladih let vsi natančno držali. Toda ta res strogi post ni bil ljudem na škodo zdravju. Modri zdravniki so pisali, da je tak zdržek od mesovja zdravju le v korist.« Užitek ob ponovnem zaužitju mesa po štiridesetih dneh je bil zato tem večji. »Seveda je pa sla po mesu ob štiridesetdnevnem postu tudi zrasla. Vem, kako je moj starejši brat v čumnati z rajžlja smuknil klobaso, jo vtaknil v žep in čakal ob zvonarjih, da so zapeli zvonovi v ranem jutru na veliko nedeljo. Tedaj je ugriznil po dolgem postu klobaso, ki je prekosila vse slaščice.« – Tako je meditiral Fran S. Finžgar pred eno od velikih noči po letu 1952, v članku, ki ga je napisal za Ljubljanski dnevnik, a ga ta ni objavil. V nadaljevanju se spomni tudi, kako so se v starih časih pripravljali na veliko noč na njegovem rodnem Gorenjskem.

Koronski post

Mi pa zdaj primerjajmo Finžgarjev post z aktualnim. Gorenjskemu postu iz Finžgarjevega otroštva, se pravi pred 150 leti, se zdaj mogoče nekoliko približa le še kak zelo tradicionalni katolik. Drugi se ga že zdavnaj ne držimo. Kar nekaj nas je, ki se v postnem času preizkušamo v zdržnosti od alkohola, kar ima svoj smisel. Pobuda »40 dni brez alkohola« je prevetrila in presvetlila smog in mrak slovenske alkoholne krajine. Koronski post pa nam zapoveduje vse kaj drugega kot odrekanje pri hrani, pijači, seksu ali kaki drugi zemeljski dobrini. Nošenje mask ni več pustna šega, postalo je življenjska potreba. Nosijo jih celo tisti, ki imajo svoje obraze tudi sicer pod nevidno krinko. V nekaterih poklicih je takšno trajno maskiranje celo nujno, ker bi sicer njihove nosilce prehitro razkrinkali. Umivanje in razkuževanje rok je postalo samoumevno. Pogostejše prezračevanje zaprtih prostorov bi lahko ostalo tudi po epidemiji. Bistveno drugače pa se vse skupaj pokaže, ko gre za omejevanje in prepovedovanje v pravicah in svoboščinah, ki jih jamči ustava in so značilne za odprte in svobodne družbe. Policijska ura, prepoved gibanja med občinami in regijami so ukrepi, značilni za izredne razmere in sovražno okupacijo. A jih prenašamo, ker vemo, da so nujni in začasni. Zapiranje gostiln, fitnesov in drugih užitkarskih »ustanov« ogroža njihove lastnike, drugi se bomo s tem večjim veseljem zahajali vanje, ko bodo spet odprte. Najbolj vprašljivo je zapiranje šol in kulturnih ustanov.

Medijski post – tega pa ne!

Koronski post torej ne zajema osnovnih življenjskih dobrin, kot so hrana, pijača in – seks. Začasno nam odreka nekatere dobrine, ki jim rečemo socialne, zlasti gibanje in druženje. Bistveno pa je, da ukrepi oblasti ne posegajo v svobodo komunikacije in medijev. Si predstavljate življenje v družbi, v kateri bi bili dovoljeni samo mediji, ki bi jih nadzorovala oblast in bi bili njeno trobilo. In bi se znašli v Severni Koreji. Ne, tega pa ne! Zato moramo biti tem bolj pozorni, če bi oblast zamikalo, da bi posegala v svobodo medijev. Tu mislim zlasti na javno RTV, kar se, kolikor vemo, iz ozadja že poskuša. Časopisov v javni lasti v Sloveniji ni več, z izjemo Uradnega lista RS. A to ni nič hudega, dokler je časopisna krajina raznolika in imamo »leve«, »sredinske« in »desne« publikacije. Pri tiskanih medijih je problem v padanju naklade, v tem, da jih nekateri državljani, zlasti mlajši, vse manj berejo. Zato pa tem več komunicirajo po družbenih omrežjih, ki pa so spet, vsaj načelno, odprte narave. Predsednik vlade svoje poglede in ukrepe sporoča preko Twitterja, kar pa spet ni nič hudega, dokler je njegov glas samo eden od mnogih …

Skratka: »zdržek« od materialnih in socialnih dobrin je začasno mogoč, ne sme pa trajati predolgo, ker je to tudi ekonomsko, in ne le politično škodljivo. Najbolj pa moramo biti pozorni na vsakršni poskus oženja širine in krajšanja daljine naših pogledov. Če bi se postili tudi v tem oziru, bi postali šeme in bi celoletni post postal še trajni pust. Vsakršni pust in post sta sprejemljiva le, če sta začasna in prostovoljna. Če pa kdo sam želi, se lahko šemi in posti tudi celo leto … Bog žegnaj!