Maruša Štibelj in Začaran krog / Foto: osebni arhiv

Kronično pozni, a ne prepozni

V Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki je na ogled razstava kolažev Maruše Štibelj z naslovom Kronično pozni. Posamezni koščki v njenih kolažih tvorijo celoto globaliziranega sveta in kličejo k spremembam.

Utapljajoča kultura, Gledati stran, Začarani krog, Čas za pisanje boljše prihodnosti, Trojno breme in Srce preteklosti so naslovi nekaterih izmed več kot tridesetih kolažev vizualne umetnice Kranjčanke Maruše Štibelj, ki so v februarju in bodo še do dveh tretjin marca na ogled v Galeriji Ivana Groharja. Naslovi so pri časnikarskih člankih največkrat tisti, ki nas spodbudijo k nadaljnjemu branju. Pri kolažih Štibljeve naslovi prevzemajo vlogo vabila – na neki način pa tudi vstopnega ključa – v svet, ki ga imamo pred seboj tako v kolažu na steni razstavišča kot potem, ko stopimo iz galerije, v realizmu družbe, v kateri živimo. Kolaži so namreč avtoričin pogled na aktualni čas in prostor in so hkrati njen umetniški angažma, da bi bilo vendarle drugače in kakopak bolje nam in tudi našim zanamcem.

Kolaž vrača v likovno umetnost

Galerija Ivana Groharja je namenjena predstavljanju umetniške produkcije kvalitetnejših in vidnejših likovnih ustvarjalcev, ne le Gorenjske, ampak tudi v širšem slovenskem kontekstu. »Maruša Štibelj dejansko spada v to kategorijo umetnikov,« izbor tokratne umetnice in s tem usmeritev galerije Loškega muzeja potrjuje umetnostni zgodovinar in kurator razstave Kronično pozni Boštjan Soklič. »Ne nazadnje je konec leta 2018 za prve kolaže iz serije, ki jo tu predstavlja, na Salonu lepih umetnosti v Parizu prejela nagrado strokovne žirije.«

Gre za vizualno ustvarjalko, ki povezuje različne umetniške medije in načine in je za naš prostor pomembna tudi zato, ker s svojim delom dokazuje, da je kolaž enakovredna tehnika drugim slikarskim tehnikam. Kot še pove Soklič, je bil ta pri nas desetletja na stranskem tiru, saj so ga gojili le oblikovalci knjig, plakatov in podobni. »Maruša Štibelj v aktualnem času afirmira kolaž kot popolnoma suvereno likovno tehniko. Gre za likovna dela, primerljiva s klasičnim slikarstvom, v krajini je prisotna figuralika, veliko je nadrealističnih momentov, gre za spoj nadrealizma in ostalih -izmov 20. stoletja. Če v novi figuraliki govorimo o povezavi dialoga med umetnikom in njegovo notranjostjo, potem Štibljeva vzpostavlja dialog s svetom in ga komentira. Je empatična in se vživlja v različne situacije, nam ljube ali neljube, naj gre za stanje v času epidemije ali že dolgo časa za anomalije sodobne družbe.«

V Škofji Loki se Maruša Štibelj tokrat prvič predstavlja na samostojni razstavi. Na ogled je postavila dela, ki so nastajala od leta 2018 naprej. »Naslov razstave in tudi cikla je Kronično pozni, ki ima osnovo v dveh delih, ki sem jih pred dobrima dvema letoma pripravila za pariško razstavo. Ker v tem diptihu nisem povedala vsega, sem cikel nadaljevala v serijo, ki jo tokrat predstavljam,« pojasni odlična kolažistka; da so zadnja dela povezana tudi s pandemijo in aktualnim stanjem v družbi – na primer kolaža Utapljajoča kultura in Samozaposleni. Skupaj je na ogled več kot trideset med seboj ločenih del, ki so hkrati združena v eno celoto, saj jih povezuje skupna zgodba. »So odsev globaliziranega sveta, ki je pravzaprav nekakšen kolaž vsega, kar nas obkroža. Njeni kolaži so refleksija tistega, kar pravzaprav živimo,« poudarja Soklič.

Umetnost je, ki spreminja

Zgodbe, ki jih umetnica pripoveduje v kolažih, so aktualne, povezane z razslojenostjo v družbi, človekovim odnosom do okolja in narave, zahtevami po sistemskih spremembah … »Vse to ni od danes, ampak se dogaja že dalj časa, zato naslov Kronično pozni – potrebne so namreč spremembe, s katerimi pa zamujamo. V marsikaterem primeru bi lahko rekla, da smo že prepozni, ampak glede na to, da sem umetnik in umetnost vidim tudi kot neke vrste orodje za delanje sprememb, tega ne morem trditi. Vseeno se mi zdi, da lahko nekaj spremenimo, še posebej s kulturo in umetnostjo.«

Material, s katerim »slika« kolaže, je bil nekoč že uporabljen, izrezuje ga iz revij in časopisov. Podobe so bile že videne, le da v drugem kontekstu. Kot pove sogovornica, s kolaži želi pokazati tisto, česar v realnem življenju gledamo, a ne opazimo. »Ker sem to pretvorila v umetnost, mogoče tudi v neko igrivost, v drugačne barve, ljudi pritegne in začnejo razmišljati o tem. Umetnost zahteva od človeka, da si vzame čas za razmislek, in ga prisili, da se ustavi, da si delo pozorno ogleda, da opazuje kompozicije, barve in tudi vsebinske stvari.«

Štibljeva se v zadnjem obdobju poleg kolaža ukvarja tudi s harmoničnim združevanjem prostorskih instalacij, prepletom zvoka in animacije. Kot pravi umetnica, si je v snovanju svojih del vedno želela tudi v prostor. »Lansko poletje sem veliko raziskovala ob slovenskih rekah, Kokri, Idrijci, Tolminki, kjer sem našla različne artefakte, ki jih je človek že zavrgel, narava pa jih je na neki način na novo izoblikovala. Več teh starih odvrženih predmetov sem prinesla domov in ko sem pripravljala razstavo v Škofji Loki, sem se odločila, da poskusim tudi s tretjo dimenzijo in nekaj asemblaži.«

V sklopu razstave je tudi video, katerega izhodišče je seveda spet slika, hkrati kazalka intimnega potovanja vase, v nerazjasnjena območja kolektivne zavesti in prečudnih vizij. »Video ponazarja prehod, ritualni klic – invokacijo, težnjo po vzpostavitvi harmonije med individuumom, družbo in vseobsegajočim univerzumom, do katere vodi nejasna cesta,« dodaja Boštjan Soklič.

Maruša Štibelj v svojih delih različne koščke sestavlja in povezuje v vizualno celoto, naj bodo to kolaži ali pa intervencije v prostor. S tem ustvarja neki novi svet, ki pa nam je, če si le vzamemo čas in poglobimo vanj, čudno znan. Mar ne?