Slovenska monografija o obuvanju
Dr. Bojan Knific je avtor prve slovenske monografije Obutvena dediščina na Slovenskem: O škornjih, čevljih, coklah, opankah, copatah in drugih obuvalih.
Od 15. do konca 19. stoletja in ponekod še dlje so bila obuvala narejena »na glih kopit«. Bila so simetrična – po enakem kopitu izdelana za desno in levo nogo. Še danes je znan rek, da je vse po istem kopitu – tudi čevljarji so več stoletij ohranjali navado, da izdelujejo »ravne« čevlje, čeprav so številni zdravniki že v 18. stoletju opozarjali, da nogi nista ravni in da so simetrično izdelani čevlji zdravju škodljivi.
Tržiški muzej je v sozaložništvu z Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izdal znanstveno monografijo dr. Bojana Knifica, ki kot prva s tega področja celostno prinaša spoznanja o obutveni kulturi na Slovenskem. Obravnavan je razvoj obuval od prvih omemb v srednjem veku do srede 20. stoletja in pojasnjene številne posebnosti, ki so se ob sprejemanju obutvene mode uveljavile pri nas in širše. Knjiga podrobno predstavlja tudi videz, nošenje in izdelovanje čevljev, škornjev, copat, cokel in opank. Skrivnosti o obutveni kulturi na Slovenskem razkrivajo številni pregovori, reki in pesmi, najdemo jih v ugankah in poimenovanjih obuval na različnih območjih, najbolj zgovorni pa so opisi, likovna pričevanja in obuvala, ki so se ohranila v muzejih in pri posameznikih. »Gre za temeljno etnološko delo, pionirsko s področja obravnave obutvene kulture, ki poleg ostalega predstavlja, kako se je razvijala slovenska identiteta – tudi to, na čem Slovenci kot Slovenci stojimo,« je povedala Jana Babšek, direktorica Tržiškega muzeja. Obsežna monografija trde vezave ima več kot petsto črno-belih in barvnih fotografij oziroma upodobitev. Dr. Bojan Knific, etnolog in kulturni antropolog, se s čevljarsko dediščino podrobneje ukvarja od leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v Tržiškem muzeju. »V Tržiškem muzeju imamo izjemno čevljarsko zbirko, največjo na Slovenskem. To je bil povod, da sem se tudi s čevlji, škornji, copati, cokli in opankami začel bolj podrobno ukvarjati. Res je, da se tega ne loti vsak, bil pa je velik izziv zbrati stvari, ki govorijo o obutveni dediščini na Slovenskem, in jih na kolikor toliko zanimiv način predstaviti,« je povedal. Pri raziskovanju ga je najbolj prevzelo, kako so se stvari razvijale in razlikovale. »Tako danes ne vemo, zakaj so nekatere stvari take, kot so, zgodovina pa nam to pokaže. Zakaj so bili škornji nekdaj mehki, in ne trdi, zakaj so kmetje nosili taka obuvala, kot so jih ... Pa pregovori so mi dali neke iztočnice, ker govorijo o preteklosti, govorijo o obuvanju, veliko pa nam povedo tudi o sedanjosti, ker se še vedno uporabljajo.«
V prvem poglavju avtor razjasnjuje imena obuval, ki so bila znana na Slovenskem, pojasnjuje njihov izvor in rabo. V drugem predstavlja zgodovinski razvoj obuvanja v svetu, v tretjem, osrednjem obravnava obuvanje na Slovenskem od srednjega veka do sredine 20. stoletja. Sledi poglavje s podrobnostmi o posameznih vrstah obuval, posebno poglavje je namenjeno tehnologiji izdelovanja čevljev in škornjev, zadnje pa analizi obuvanja v okviru kostumiranja in sintezi spoznanj, ki doslej niso bila znana. Dodana sta indeks krajevnih imen in prostorskih pripadnosti ter stvarno kazalo.