Rodbina Miljenka Jergovića

»Domovina mojega deda Franja Rejca se je razprostirala od Rige in Kovna do Zelenike. Čeprav država Avstro-Ogrska ni več obstajala, čeprav niso obstajale državne, administrativne in kulturne ustanove, ki bi nosile njeno ime, čeprav je vsa Evropa na razpad Kakanije gledala s prezirom in zviška, je obstajalo tisto najpomembnejše, tisto, kar je v čustvenem in kulturnem pomenu najbolj določalo kulturno identiteto mojega deda: obstajalo je omrežje vzajemno logično povezanih železniških prog habsburške monarhije. In njegov občutek odgovornosti ter močne čustvene povezanosti z ljudmi, ki so vzdrževali to omrežje. Do danes ne vem za preciznejšo definicijo pojmov, kot sta domovina in patriotizem, kot je definicija, ki jo je živel moj ded, konstruktor voznega reda pri Direkciji železnic v Sarajevu. Nekako si predstavljam, da so mu bili podobni tudi drugi konstruktorji voznih redov. Moj ded Franjo Rejc je poleg materne slovenščine in srbohrvaščine znal naslednje jezike: nemški jezik – ki ga je govoril brez tujega naglasa, italijanski – naučil se ga je v italijanskem ujetništvu in to znanje ohranjal vse življenje, francoski – ker se je škoda ne naučiti francoščine, če že obvladaš italijanščino, madžarski – učil se ga je in se ga dobro naučil v času umiranja monarhije /…/, romunski – pojma nimam, zakaj se je učil tega jezika, kot sedemdesetletnik pa je prišel do sklepa, da je angleščina jezik prihodnosti; vzel je slovnico, pravopis in slovar ter se lotil učenja angleščine …« (str. 299)

Naslov te knjige bi lahko bil tudi Stublerjevi. Po zgledu Buddenbrookovih Thomasa Manna. V romanu se prepletata dve okvirni zgodbi. Prva je zgodba srednjeevropske povezanosti; v tem prostoru jo je vzpostavila že Avstro-Ogrska, ki je leta 1878 zasedla Bosno in Hercegovino, nadaljevali sta jo obe Jugoslaviji. BiH pa je bila nevralgična točka teh držav. Če bi sožitje nacij, religij in kultur, prepletenih v BiH, vzdržalo, bi Jugoslavija še vedno obstajala, mogoče celo »donavska monarhija« v neki novi obliki. Rodbina, ki jo je ustanovil banatski Nemec Karlo Stubler, pa je »Kakanija« (K. u. K. monarhija) v malem, na rodbinski ravni. Njen pridruženi član je tudi Franjo Rejc, Slovenec s Kneže v Baški grapi in stari oče pisatelja Jergovića. Osrednji kraj, v katerem se ta velika zgodba dogaja, je seveda Sarajevo, stranska prizorišča pa so vse naokoli po širni Kakaniji. No, to je le okvir za bogato vsebino, ki se pretaka po več kot 900 straneh. Branje je dolgo, a privlačno in odlično …