Papiga s človeško dušo

Kot zgodba iz Biblije, 2. del

»Stanodajalci so poklicali policijo, a ko sem jim povedala, da sem popila nekaj kozarcev vina, so zaprli beležnico. Rekli so mi, da sem sama kriva, ker sem bila pijana in sem verjetno izzivala. Pa so šli …«

Urška nadaljuje: »V službo sem se vrnila šele čez tri tedne. Pa bi morala ostati še malo doma, vem. Imela sem preganjavico, nočne more, ob vsakem bolj glasnem govorjenju me je zgrabila panika. V temi se nisem upala iz hiše. Če sem bila v bližini moškega, ki je zaudarjal, sem že bruhala. Nekoč se me je nekdo pri malici po nesreči dotaknil. Njegov gib je v meni sprožil alarm, bes, če hočete. Zakadila sem se vanj. Če me ne bi zgrabili, bi mu s pestmi razbila obraz. Ne le šef, ki me je poklical k sebi, tudi sama sem vedela, da tako ne gre več naprej. Da potrebujem pomoč, sicer se mi bo zmešalo. Bil je zelo razumevajoč do mene. Obljubil mi je, da me bo služba počakala, in rekel, naj naredim vse, da pridem k sebi.

Naslednji dan sem zavila v zdravstven dom. Ko sem videla, da bi morala obiskati zdravnico, ki je bila do mene nerazumevajoča in arogantna že, ko sem bila osnovnošolka, sem se obrnila in se vrnila domov.

Bila sem čisto nemočna, samo jokala sem. Sedla sem na prag, niti po stopnicah se nisem mogla povzpeti, tako čudna sem bila. Vso premočeno in premraženo – vmes je začelo močno deževati – me je našla stanodajalka Cirila in me odpeljala k sebi. Vse sem ji povedala. Nič ni rekla, nič me ni obsojala. Naslednji dan me je odpeljala v staro Gorico k nekemu psihiatru. Rekla mi je, da ga dobro pozna, da sta bila nekoč sošolca. Vsak obisk me je stal okoli sto evrov, a sem vztrajala skoraj tri mesece. Potem mi je predlagal, naj se preselim kam drugam, kjer me ne bodo poznali in bom lahko začela znova. Zelo sem mu bila hvaležna. Zadnjih nekaj obiskov mi sploh ni več zaračunal.

Službo sem našla v Beti v Metliki, sobico pa prav tako. Počutila sem se kot doma, saj sem stanovala pri gospe, ki je gojila kakije in kivije. Tisto leto, ko sem prišla k njej, je bogato rodila tudi marelica.

Kupila sem si kolo. Plača ni bila tako dobra kot v Gorici, a sem bila skromna. Nisem ne pila ne kadila. Gospa Milka, pri kateri sem bivala, me je naučila šivanja. Žal sem se zaradi zdravil, ki sem jih uživala, precej zredila. Sama sebi sem se zdela zelo grda, odurna. V treh letih, kar sem bila v Metliki, sem sicer navezala stike z dvema sodelavkama, prijateljice, ki bi ji lahko zaupala, pa nisem imela nobene. Začela sem se smiliti sama sebi. Bolj ko sem se smilila, bolj sem jedla. Gospa Milka mi je svetovala, naj obiščem domače, ker ji že pet let nisem videla. Za sedemdeset evrov me je bila pripravljena peljati z avtom.

Ko sem zagledala mamo, je nisem prepoznala. Zelo se je postarala, oče pa tudi. Stala sem pri vratih, on pa je nalagal polena v štedilnik, v kuhinji. Pogledal me je in zmajal z glavo. 'Takšna si, kot dobro rejena prasica, preden jo zakoljejo!' so bile njegove prve besede. Niti me ni užalil, saj sem bila navajena njegovih grobosti. Mama mi je skuhala kavo in me vprašala, ali sem poročena, ali imam otroke, dovolj denarja za preživetje. 'Kdo jo bo pa hotel?' se je spet oglasil oče.

Čez dve leti sta eden za drugim umrla. Z bratoma smo prodali hišo in tri parcele. Dobila sem dovolj denarja, da sem si kupila stanovanje, v katerem sem še danes. To je bila edina dobra stvar, ki so jo zame naredili starši.

Spet sem se selila, tokrat v Mengeš. V službo pa sem se vozila v Ljubljano. Občasno sem še zmeraj imela psihične težave. Reševala sem jih tako, da sem spala pri prižganih lučeh.

Potem sem spoznala Albina. Bil je kuhar v menzi, kamor smo sodelavke hodile na malico. Zelo nezgovoren, tih, celo mrk se mi je zdel. Rada sem ga imela le takrat, kadar me je pogledal in se mi nasmehnil. Sicer ni bilo pogosto, a vendarle. Nekoč pa me je ustavil in rekel, da je slišal, da imam veliko stanovanje, v katerem živim sama. Pa mi je predlagal, da se preseli k meni, če bi mi bilo prav. Šla sva na kavo, kjer mi je zaupal svojo nič kaj prijetno zgodbo. Živel je pri nekdanji tašči, žena mu je pred leti ušla z drugim. Tašča se je po izgubi moža zelo navezala nanj, ob ločitvi se je raje odpovedala hčerki kot njemu. Tudi sicer ni imel kam iti, pa je ostal. S časom ga je začela tašča vedno bolj nadlegovati. Če ji ni hotel odpreti vrat v stanovanje, mu je grozila, da bo poklicala 'Bosance', ki ga bodo pretepli. Moral je spati z njo, četudi si tega ni želel. Začel je jemati pomirjevala, ker sicer taščinega nasilja ne bi preživel.

Naslednji dan se je preselil k meni. S seboj je prinesel potovalko in odejo. In nič drugega. Namestil se je v kabinetu, a ga je ta preveč utesnjeval, zato sem mu odstopila spalnico. Meni je zadoščal kavč v dnevni sobi. Tako in tako sem ponoči pogosto gledala televizijo, ker nisem mogla spati.

Ves čas, kar je pri meni, živiva kot prijatelja. Občasno se malo pocrkljava, a brez spolnih odnosov. Obema se studijo. Razlogi so različni, a upam, da jih vsaj vi razumete. Lepo je imeti družbo, časi, ko sem bila čisto sama, niso bili dobri. Zgodi se, da kakšen teden ne spregovoriva niti besedice, potem pa manko nadomestiva v nekaj dneh. Bližina sočloveka mi je pomembnejša od seksa. Če ne bi bilo tistega posilstva pa mamine dediščine, kdo ve, morda bi danes uživala srečo na kakšen drug način?

Še dobro, da imam papigo Evico, njo imam pa res rada. Včasih me pogleda, kot bi bila pod njenim perjem skrita človeška duša. Tudi z vami se je lepo pogovarjati, ker mi ne vpadate v besedo. Taki ste kot Evica. Gledate me in me poslušate.«

(Konec)