Pedofili

V prejšnjem poglavju smo zapustili državnega pravdnika, ko je zdravnikoma, sodnima izvedencema, preprečil ponovno naslajanje ob preučevanju mladoletnih vagin, pač pa je predlagal preiskavo spolovila obtoženega, da bi ugotovili, ali je bilo spolovilo mogoče takšno, da bi lahko z njim razdevičil deklici »s spomina nevredno bolečino«. Branilec obtoženega se je s tem strinjal in oba zdravnika sta ugotovila, da je bil ud obtoženega močno razvit, oblike beta in da bi občevanje s takšnim pri obeh deklicah pustilo strahotne in škodljive posledice, da pa bi bilo prodiranje do določene stopnje brez (velike) bolečine še vedno možno.

Obdolženi je sicer tajil razdevičevanje, je pa priznal, da je deklicama večkrat dvignil krilo čez glavo, ju prijemal za spolovilo in ju po njem namazal s »popom«. Sicer pa da naj bi ta prijava izvirala iz razjarjenosti Apolonije Martinak (dekličine matere), ker je enkrat njenemu možu povedal, da se je spustila v nedovoljeno razmerje z nekim moškim.

Namestnik državnega pravdnika Martinak (zasebna tožilka in državni tožilec sta v tem primeru imela enaka priimka) se je zavzemal, da je obdolženi kriv posilstva in da zasluži šest let težke ječe. Če pa sodišče ne bi našlo dovolj dokazov za krivdo posilstva, naj bi ga spoznalo krivega vsaj skrunenja in ga obsodilo na štiri leta težke ječe.

Odvetnik je sicer menil, da dokazi niso bili zadostni za nobeno od obdolžitev, vendar je odločitev prepustil sodišču. V primeru obsodbe pa da bi glede na nedolžno družino morali upoštevati določilo kazenskega zakona, da »se je pri hudodelstvih, kterih kazen bi po postavi čez pet let ne terpela, na nedolžno rodovino ozirati, in ako bi se za njo z daljšo kaznijo v njenem zaslužku znamenita škoda zgodila, se zamore čas kazni clo pod šest mescov skrajšati ...«

Za oteževalno so našli le ponavljanje zločina skrunjenja, za olajševalno pa mladost storilca (v času početja je bil star manj kot dvajset let) in njegovo dotedanjo (kazensko) brezmadežnost. Poleg tega naj ne bi nastala večja škoda, ker da sta bili deklici še premladi, da bi to početje pustilo na njima trajne moralne posledice, nadalje da sta deklici ne glede na doživete neprijetnosti ponovno prostovoljno prišli k njemu in ponovno omogočili dejanje zapeljevanja. Nazadnje naj bi bila nedolžna Jerebova družina popolnoma odvisna od njegovega vzdrževanja. Zagroženo zaporno kazen od enega do petih let mu je sodišče zaradi vsega naštetega zmanjšalo na pol leta stroge ječe, poostrene z enim postom na 14 dni.

Ker se je sodišče nazadnje odločilo le za pol leta zapora, se je pravdnik pritožil, vendar ga je prizivno sodišče v Gradcu aprila 1856 zavrnilo. Glede na to, so zapisali v Gradcu, da so se te nečednosti dogajale (že) leta 1851 in 1852, da ni bilo nobenih posledic za zdravje deklet, da se je Jereb v tem času poboljšal, saj je stopil na pravo pot s tem, da se je oženil, zaplodil že dva otroka in postal hranilec družine, ki bi zaradi njegove daljše odsotnosti trpela znatne posledice, se pritožba pravdnika (tožilca) zavrne. Kaj reči ob tem? Živelo družinsko zavetje!