Vodnjak želja

Kot zgodba iz Biblije, 1. del

Urška trpi zaradi nespečnosti, zato se po Skypu pogovarjava v ranih jutranjih urah. Sredi pogovora so se tla ob 6.16 ponovno stresla. Prebudila se je tudi Urškina papiga in začela vreščati. Izza ozadja se je slišal njen mož, ki se je zaradi potresnega sunka na glas razburjal. Bentil je na račun Kitajcev in Američanov, češ da so oni krivi.

Počakali sva nekaj trenutkov, da je papiga nehala vreščati in da se je njen mož vrnil v spalnico.

»Bolan je, pa še zamere ima iz preteklosti,« ga je opravičevala. Nato mi je razložila, da je poln tudi različnih fobij. Ne zaupa ljudem. Njo ima rad, ker mu da mir in dobro kuha ter skrbi zanj.

Urška živi v petem nadstropju. Pravi, da se vse maje že takrat, ko se otroci v spodnjem ali zgornjem nadstropju podijo sem in tja. Potresov jo je strah že iz otroštva. Doživela je potres leta 1998, ko se je treslo Posočje.

»Odraščala sem v stari hiši, ki je bila sicer spomeniško zaščitena, a država vanjo ni nikoli vložila niti evra. Ko smo ostali brez vsega, smo se preselili k dedu. V družini nas je bilo pet. Mama je imela pred poroko sina, oče pa prav tako. Jaz sem ju presenetila, nista me pričakovala, saj je imela mama ob mojem rojstvu že 45 let. Temu primerno sta se do mene tudi obnašala. Včasih sem bila kaznovana za prazen nič, spet drugič sta mi prinašala sladkarije, da me je bolel želodec, ker sem se jih prenažrla. Polbrata sta bila toliko starejša, da sta nas kmalu zapustila. Preselila sta se v Novo Gorico, kjer sta se vpisala na eno od tamkajšnjih srednjih šol.

Bila sem zelo miren in tih otrok. Takšna kot mama. Tudi ona se je vlačila po hiši kot senca. Zelo malo je govorila. Če je bila jezna, me je udarila ali pa vrgla krožnik po tleh. Kakšen dan sta me starša povabila v spalnico, kjer sta me crkljala. Potem sta mi govorila, da ne smem nikomur povedati, kaj se je dogajalo. 'Hočem, da si bolj živahna, kot je mama,' mi je razlagal oče, medtem ko me je žgečkal, včasih celo zelo grobo, tam spodaj. Spet drugič je govoril, da sploh ni moj oče, da se je mama spentljala z nekom drugim. Takrat sem pogledala mamo, pa je le tiho odkimavala in gledala stran. 'No, čigava si?' me je še enkrat vprašal oče. 'Tvoja hči!' sem naivno zajecljala. Grobo me je brcnil iz postelje. 'Še enkrat! Kaj sem ti jaz? Oče!' Nisem se upala lagati, ker mi je ded nekoč zagrozil, da bom šla živa v pekel, če me bo ujel na laži. Oče me je spet brcnil.

Stara sem bila osem ali devet let. Stari ata je 20. avgusta praznoval god. Prišlo je veliko ljudi, ki so pili in jedli, da je bilo veselje. Bila sem ponosna, da lahko pomagam. Hrano sem nosila na mizo in zardevala od vseh pohval. Kar naenkrat pa se oglasi oče in reče gostom: 'Dajte jo raje malo požgečkat tam doli, da se ne bo tako kislo držala.' Vsi so se smejali, nekateri so ga ubogali in iztegovali roke proti meni.

Po osemletki sem se preselila v Novo Gorico, na Grčno. Dijaškemu domu smo ljubkovalno rekli Havaji. Še zmeraj sem bila zelo sramežljiva, z nikomer se nisem družila. Pa tudi sicer so me sošolke zaničevale, saj sem bila revno in staromodno oblečena.

Nekoč sem morala recitirati neko pesem, pa mi nikakor ni šlo. Učitelj je prišel do moje mize in mi rekel: 'Malo bolj živahno, Urška, bolj živahno!' Ko sem doumela, kaj mi je rekel, sem zakričala in stekla iz razreda. Razredničarka, ki je izvedela za pripetljaj, me je poklicala k sebi v kabinet in me vprašala, zakaj sem takšna. Začela sem se tresti in vedno bolj sem lezla vase. Potem pa sem le izjecljala, kaj je z menoj počel oče, ker je želel, da bi bila bolj živahna. Zgrozila se je, me prijela za roko in jo sočutno stisnila. Naslednji dan me je peljala v zdravstven dom na pregled. Ko sva z zdravnico ostali sami, mi je očitala, da se sama sebi smilim in da želim očrniti starše, ki skrbijo zame in me imajo radi. Najbolj poniževalno pa je bilo, ko sem morala na ginekološki pregled. Seveda sem bila nedotaknjena, tako 'daleč' v nožnico pa res nihče ni posegel s svojimi prsti! Skratka, zdravnica je obvestila razredničarko, da si izmišljujem hkrati pa si želim pozornosti. Še sreča, da ji razredničarka ni verjela.

Pri dobrih osemnajstih sem se zaposlila. V pisarni je bilo še sedem drugih žensk. Zelo rade so se šalile, niti za hip niso utihnile. O vseh in vsakem v Gorici so znale povedati malodane vse. S pikantnostmi vred. Stanovala sem pri očetovih znancih, ki mi niso bili čisto nič všeč, a v sili še hudič muhe žre. Ko se ga je gospodar napil, je lazil za menoj in mi govoril opolzkosti, češ a si jo kaj sončim, da se mi ne bo usmradila, tako kot se je moji mami. Ob pomoči ene od sodelavk sem si našla skromno sobico pri njenih starših. Zaračunavali so mi celo bogastvo, a so me pustili vsaj pri miru.

Za osmi marec smo se ga v menzi malo napile. Domov sem se vračala pozno, okoli enajste ure zvečer. Kar naenkrat se iz podhoda med dvema blokoma prikažeta dva fanta ter me začneta nagovarjati. Začela sem teči, a sta me dohitela. Najprej me je posilil večji, potem še tisti, obilnejši. Komaj sem se privlekla domov. Vse me je bolelo. Jokala pa nisem. Duša je bila prazna, čisto nič nisem čutila. Naslednji dan me ni bilo v službo, sodelavka je poklicala svoje starše, ti so prišli do mene in se zgrozili, ko so videli krvavo spodnje perilo, ki je ležalo sredi sobe. Poklicali so policijo, a ko sem jim povedala, da sem popila nekaj kozarcev vina, so zaprli beležnico. Rekli so mi, da sem sama kriva, ker sem bila pijana in sem verjetno izzivala. Pa so šli …«

(Nadaljevanje prihodnjič)