Deželnoknežji rudnik živega srebra

»Idrijski rudnik živega srebra, ki je začel obratovati šele leta 1493, je v 16. stoletju v primerjavi z drugimi, bistveno starejšimi rudniki v vzhodnoalpskem območju zavzemal jasno izražen poseben položaj. Vzroke za to gre iskati v sorazmerno poznem nastanku rudnika. Idrija tako ni imela niti gozdnih in oskrbovalnih okolišev niti tržnih pravic ali župnijske cerkve. Rudarji so bili sicer podrejeni posebni rudarski zakonodaji, vendar pa Idrija kljub temu ni imela lastne rudarske zakonodaje, ki bi ustrezala njenim posebnim potrebam. Tudi visoko sodstvo ni bilo – tako kot denimo v tirolskih rudnikih srebra ali v štajerskem gospodarstvu – v rokah deželnega kneza in njegovih organov, temveč ga je izvajalo tolminsko gospostvo. Najizraziteje pa se je ta posebni položaj Idrije kazal v socialnih razmerah. Prvi rudarji so prihajali v Idrijo iz nemško govorečih območij, vendar pa so v rudniku poleg njih že kmalu začeli zaposlovati tudi sinove okoliških slovenskih kmetov in kajžarjev. Tako se je lahko šele po več generacijah izoblikovala rudarska skupnost s svojo tradicijo, značilno posebej za poklicno skupino rudarjev. Poleg tega je v Idriji že takoj po odkritju nahajališča živega srebra prišlo do ločevanja med kapitalom in delom, značilnega za zgodnji kapitalizem. Rudniški družabniki, ki jih je zanimal zgolj in samo njihov dobiček, so prihajali iz vrst notranjeavstrijskega plemstva in meščanstva, medtem ko je v Idriji poleg rudarjev živelo le še nekaj uradnikov in krčmarjev ter nekaj časa tudi mesar. Posebno pozornost vzbuja tudi dejstvo, da rudarji niso razvili versko ali socialno motiviranih organizacijskih oblik in da torej v Idriji niso imeli niti špitala niti bratovske skladnice. Poseben položaj Idrije je dobil svoj še dodatni odtenek s tem, da so tod proizvedeno živo srebro v nasprotju z denimo štajerskim železom ali štajersko soljo tako rekoč v celoti izvažali. Hkrati je bilo idrijsko živo srebro edino izvozno blago, ki je notranjeavstrijskemu gospodarstvu zagotovilo dostop ne le do evropskega trga, temveč tudi do že razločno opaznega svetovnega gospodarstva.« (str. 272)

Ta dragocena knjiga priča, da je bil idrijski rudnik živega srebra že v 16. stoletju posebnega pomena za tedanje habsburško cesarstvo in da mu na območju današnje Slovenije pravzaprav ni bilo para. Izpostavim tudi dejstvo, da so v nastanku knjige sodelovali priznani strokovnjaki iz Idrije.