Virtualni Kamišifest

Izvedbo sedmega Kamišifesta, ki bi že oktobra moral potekati v kranjskem Stolpu Pungert, je preprečila epidemija covida-19, zato so se organizatorji odločili, da festival preselijo na splet.

Sedmi Kamišifest smo letos prilagodili trenutnim razmeram in ga spremenili v virtualni dogodek. Pravzaprav v serijo virtualnih kratkih oddaj, kjer sem gledalcem pokazala, kako si lahko sami po korakih izdelajo svojo kamišibaj predstavo,« je razložila organizatorka Jadranka Završnik in dodala, da je tisto, kar je snemanje kamišibaja vzelo pristnemu nastopu v živo, na neki način nadomestila s sporočilom letošnjega festivala – kamišibaj je darilo. Pri kamišibaju gre sicer za obliko pripovedovanja zgodb ob slikah, ki so vložene v lesen oder.

Kamišifest je potekal šest dni, vsak dan pa so na Facebook profilu stolpa Pungert objavili posnetek, ki je gledalce vodil do končne zgodbice. »Napotki so bili preprosti, predvsem pa je bil moj namen, da se otroci in odrasli znebijo predsodkov o svojih likovnih in drugih pomanjkljivostih. Želela sem, da se opogumijo in ustvarjajo z namenom, da presežejo te predsodke,« je dejala Jadranka Završnik in dodala, da na koncu lahko podarijo svojo zgodbo nekomu, ki ga imajo radi. V sklopu Kamišifesta pa so si otroci lahko ogledali tudi njeno novo zgodbo, in sicer finsko ljudsko Gozdna nevesta, pa tudi zgodbo Dilema, ki jo je pripravil aktualni predsednik društva Kamišibaj Slovenije Boštjan Oder. Jadranka Završnik je priznala, da snemati kamišibaj zgodbe ni lahek podvig, saj je ta način pripovedovanja zgodb zelo intimna interakcija med pripovedovalcem in gledalci. »S posnetki se ta energija ne začuti tako močno, kar je resnična škoda.« Pri izvedbi Kamišifesta sta ji bila v veliko pomoč Selman Čorović in Jože Bizovičar iz Zavoda Carnica. Njihove posnetke si je ogledalo več kot štiri tisoč ljudi.

Ideja, da bi bil kamišibaj lahko darilo, je po besedah Jadranke Završnik nastala z mislijo na vse družine, ki so letos v hudih stiskah in kjer mogoče ne bo daril, ki se kupijo. »Zato pa lahko nastane kakšna pravljica, ki jo podelijo med seboj,« je namignila Jadranka Završnik in poudarila, da so pravljice čarobne in v vsakomer vzbujajo nostalgične občutke – občutek varnosti, topline in stika. »Namesto daril, ki jih kupimo, lahko podarimo te neprecenljive občutke. Z lastno predstavo, pravljico, se povežemo na drugačnih ravneh. Podarimo nekaj iz svojega notranjega sveta. Tam so največji zakladi.«