Jogurtovi žepki

Tri sestavine in nered v kuhinji (2. del)

Prave »cukerpekarice« so me kasneje pohvalile, da sem si res vzela čas, saj obstaja kuhinjski pripomoček za oblikovanje tovrstnega žepka, a sama sem se zadev lotila na »vintage« način, če se pošalim ... Mimogrede sem pozabila, da obstaja papir za peko, in ko sem jogurtove žepke pekla prvič, sem jih pač polagala izmenično na dva pekača, ki sem ju najprej premazala z maslom in nato pomokala. Tako sem na koncu imela ogromno dela še s spravljanjem piškotov z vročega pladnja, da ne govorim o packariji, ki jo ustvari marmelada, ki najde pot iz žepkov ...

Vedno najde pot iz žepkov, se je nasmejala moji razburjenosti prijateljica, ki dnevno peče piškote. Če ne peče piškotov, pa kreira torte. Zadnje časa veliko razmišlja tudi o monoporcijskih torticah, ki so zadnja leta zelo modne, a eno je profesionalna kuhinja, ko se lahko sučeš po njej brez raznih hišnih ljubljenčkov in lego kock pod nogami, drugo pa koronasituacija, ki njeno kreativnost sicer buri, ker je časa dovolj, a potrpežljivost postavlja na preizkušnjo. A to je že druga zgodba, vrnimo se k mojim žepkom.

Po občutku

Jogurtove žepke sem najprej pekla na 180 stopinj Celzija 15 minut – kot je bilo zapisano pri večini receptov, ki sem jih zasledila na spletu. Že pri prvem pladnju pa sem ugotovila, da če se bom držala predpisane temperature, bodo surovi. Pečico moraš najprej ogreti, precej je odvisno tudi od tega, kako hitro se segreje in tudi kako tenko je razvaljano testo, iz katerega narediš žepke. Pravzaprav sem se odločila, da tu sledim svojemu občutku. Večkrat sem preverila, kako se pečejo, in moji žepki so potrebovali med 20 in 30 minut peke.

Za konec sem jih povaljala še v sladkorju v prahu. S prvega pladnja najprej nekaj še vročih, kar je sladkor seveda stopilo, ko pa sem postopek ponovila naslednjič, ko so bili le še rahlo topli, se jih je sladkor v prahu lepo oprijel.

Vaja dela mojstra

Res je, da so sestavine v bistvu le tri, a ko sem jih pekla prvič, je bila kuhinja takšna, kot bi eksplodirala bomba, kot radi rečemo, kadar je vse »nastlano«. Sladkor v prahu in moko sem lahko obrisala tudi iz predelov v kuhinji, ki so bili precej oddaljeni od delovne površine. Ugotovila sem tudi (znova), čemu služi predpasnik, saj nanj nisem pomislila, kar se je seveda odražalo na mojih oblačilih. Vendar kot pravijo: vaja dela mojstra, in če se bom večkrat spravila k peki, bom počasi spoznala svojo pečico in predpasnik bo postal verjetno nekaj samoumevnega. Morda celo do te mere, da se bom zalotila, kako po spletu kupujem novega, modnega, mehkega na otip, s krasnim motivom, ker bo tisti iz predala kar naenkrat postal preveč zastarel ...

(Konec)