Knjiga, kožarice in še kaj (3)

Anka Peljhan iz Društva Vesela kuhinja, začetnica projekta Kuhna pa to, razloži, zakaj se je odločila za delavnico na temo divjačine: »Že od začetka projekta se vsaj enkrat na leto organizira izobraževanje za učitelje mentorje, vodje prehrane in kuharje osnovnih šol in centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, ki so prijavljeni k projektu. Ker veliko šol in posledično mentorjev sodeluje že deset let, si v društvu prizadevamo ponuditi raznoliko znanje s področja prehrane, s katerim bodo lahko oplemenitili delo z otroki v smeri priprave starih, tradicionalnih jedi. Divjačina še ni bila na našem repertoarju, zato sem se letos odločila zanjo – ker je bila to prvotna ali osnovna hrana naših prednikov, ker imamo vsi nekako spoštovanje ali strah pred njeno pripravo (zaradi neznanja ali nepoznavanja postopka priprave ter načina kuhanja) in ker je za naše telo skoraj nujno potrebna. Vsaj včasih telo potrebuje rdeče meso, kjer pa je divjačina prva v vrsti kot najkvalitetnejša, saj je meso naravno, brez umetnih snovi, ki jih živali dobijo pri hranjenju.« Anka tudi meni, da je Matiček oziroma Matjaž Erzar izjemen poznavalec divjačine – od a do ž. »Zagovarjam namreč celostne informacije, da je slika lahko popolna. Je eden redkih, ki je sam lovec in pozna celoten postopek od začetka do krožnika. To počne že vrsto let in ima tako s tega področja izjemne izkušnje.«

Peljhanova nadaljuje: »Naučili smo se ogromno, ob tem pa dobili potrditve tistega, kar se nam je morda le dozdevalo: da je slovenska divjačina ena najkvalitetnejših, da je zelo pomemben način lovljenja in opis postopka zorenja, ki lahko traja tudi šestdeset dni – seveda glede na starost mesa; predvsem pa primerjave tradicionalnih postopkov priprave po svetu in uporabe začimb ali drugih dodatkov, ki potencirajo tradicijo. Izvedeli smo, kako meso ohraniti mehko ob pečenju, kako mora biti ulovljeno za pršut, kako za ostale jedi, kako uporabiti prav vse dele od glave do repa ... Pritegnil je tudi opis klobas, ki jih radi 'tlačimo' v isti koš ali si mislimo, da je razlika le v začimbah; in kdaj so zrele za na krožnik ter zakaj. Ob trditvi, da prav vse, kar delamo iz mesa (in še več), lahko delamo tudi iz divjačine, smo ostali odprtih ust; do degustacije, ki je dokazala vse prej omenjeno.«

Udeležencem so zastavili tudi uganko: ločiti so morali meso navadne ovce od divje, ki jo poznamo pod imenom muflon, se hudomušno nasmehne Peljhanova in še doda: »Ni bilo lahko!« Upa, da ko se bo življenje vrnilo v stare tirnice ali se vsaj približno normaliziralo in bomo ponovno »zaživeli«, se bo Matjaž Erzar večkrat odločil za tako izobraževalno delavnico tudi za splošno javnost, saj o divjačini večina ve bore malo. (Konec)