Prikaz nasprotnih dejstev

V Gorenjskem glasu je bil dne 10. novembra 2020 objavljen članek z naslovom Sodišče odločilo v korist občine, v katerem sem bil omenjen tudi sam. V članku so bili navedeni podatki, ki v povezavi z mojim imenom niso resnični. Predstavljeni pa so tudi podatki, ki jih je zaradi objektivnega obveščanja javnosti treba dopolniti. Objava je tudi posegla v mojo čast, ugled in dobro ime, zato podajam prikaz naslednjih nasprotnih dejstev:

Navedbo, da je imela družba WTE na osnovi koncesijske pogodbe z dne 30. januarja 1998 koncesijo za zbiranje, odvajanje in čiščenje odpadnih voda v občini Kranjska Gora, je treba dopolniti. Bistvo podeljene koncesije je bila izgradnja javnega kanalizacijskega sistema, ki ga turistična občina Kranjska Gora ni imela (več kot 72 km do leta 2015) in posledično izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda na podlagi Odloka – koncesijskega akta za podelitev koncesije za izgradnjo kanalizacijskega omrežja in izvajanje gospodarske javne službe zbiranje, odvajanje in čiščenje komunalnih, odpadnih in padavinskih voda v občini Kranjska Gora (Uradni vestnik Gorenjske št. 37/1997). Ta odlok je še vedno v veljavi, saj ga Občinski svet Občine Kranjska Gora ni nikoli razveljavil. Za vse veje javnega kanalizacijskega omrežja, ki jih je gradil koncesionar ali občina (razen za naselje Rateče, kjer je pridobivanje uporabnega dovoljenja leta 2015 prevzela Občina Kranjska Gora pod vodstvom Janeza Hrovata) so bile v času mojega službovanja na občini od 1. novembra 2002 do 2. novembra 2015 pridobljena uporabna dovoljenja na podlagi tehničnih pregledov in ustreznih gradbenih projektov. Najbrž ni treba navajati, da se lahko uporabno dovoljenje pridobi na podlagi pozitivnega mnenja strokovnjakov, soglasja dajalcev in izvedencev, gradnja pa mora biti skladna z ustreznimi projekti.

Izjava Janeza Hrovata, da sem se na Dunaju pojavil kot ena ključnih prič v korist multinacionalke WTE, je zavajajoča in zlonamerna. Na Dunaj sem bil vabljen kot priča v arbitražnem postopku, tako kot več drugih oseb, ki jih Janez Hrovat v članku ne omenja. Najbrž ni treba posebej navesti, da je pričanje državljanska dolžnost posameznika, ki se je zmožen izreči o pomembnih dejstvih in okoliščinah, v mojem primeru za čas dela na Občini Kranjska Gora. Priča ni samo dolžna pričati, pač pa tudi govoriti po resnici, sicer stori kaznivo dejanje krive izpovedbe. O pravicah, dolžnostih in koristih odloča arbitražno sodišče, nikakor pa ne priče. Janez Hrovat v članku poziva k enotnosti občanov proti tožbi nemške multinacionalke. Mar je pozabil, kako je takoj po svojem prihodu na občino »podil« sodelavce iz občinske uprave in ukinjal delovna mesta?

V zvezi z navedbo, da občina pričakuje povrnitev stroškov v višini 214 tisoč evrov, je treba pojasniti, da s tem občini ne bodo povrnjeni vsi stroški, ki jih je z arbitražnim postopkom imela. Kot izhaja iz javno dostopnih podatkov na spletni strani Občine Kranjska Gora, je imela ta od leta 2017 do sedaj cca 920.000 evrov stroškov arbitražnega postopka, ki preko proračuna bremenijo vse občane občine Kranjska Gora. Od tega 775.000 evrov sodnih stroškov, storitev odvetnikov, sodnih izvedencev, tolmačev, notarjev in drugih, 103.000 evrov stroškov prevajalskih storitev, stroškov lektoriranja in podobno ter 38.000 evrov računovodskih, revizorskih in svetovalnih storitev. Preostanek pa je bil porabljen za dnevnice, prevoze in nastanitve na Dunaju (Vir: Zaključni računi 2017, 2018, 2019 in Sprejeti proračun 2020). Teh podatkov župan Janez Hrovat v članku svojim občanom ni predstavil. Menim, da bi lahko bil rezultat za Občino Kranjska Gora ob ustreznem medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in upoštevanju osnovnega načela izpolnjevanja pogodbenih obveznostih »pacta sunt servanda« za občane bistveno ugodnejši in ob ustreznem vodenju občinske politike lahko celo brez izdatkov iz občinskega proračuna.

Mag. Rajko Puš, Rateče