Na mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, so povabili, da na svojem balkonu ali okenski polici prižgete svečko upanja in solidarnosti.

Opozorili na stisko svojcev

V soboto je bil mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so izgubile bližnjega zaradi samomora.

Ljubljana – Združenje Ozara Slovenija, Inštitut Rahločutnost in Med.Over.Net so 21. novembra zaznamovali mednarodni dan solidarnosti z družinami, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega – tokrat pod sloganom Novo upanje: socialna bližina kljub fizični razdalji. »V Sloveniji se že četrto leto zapored pridružujemo mnogim državam sveta, ki tretjo soboto v novembru pod okriljem Ameriške fundacije za preprečevanje samomora opozarjajo na bolečino in stisko, ki jo doživljajo svojci po smrti bližnjega družinskega člana zaradi samomora. Letos še toliko bolj, saj ga povsod po svetu zaznamujemo v času, ko se je naše vsakdanje življenje zaradi pandemije koronavirusne bolezni precej spremenilo in korenito poseglo tudi v duševno zdravje ljudi,« je povedala Andreja Verovšek, ustvarjalka družbeno odgovornih akcij na portalu Med.Over.Net.

Ob tej priložnosti je kot odziv na številna vprašanja nastala krajša e-publikacija. Po besedah mag. Bogdana Dobnika iz Združenja Ozara »vsebuje nasvete, kako pristopiti k žalujočemu po izgubi družinskega člana zaradi samomora in je namenjena sorodnikom, prijateljem, sodelavcem, sosedom, sošolcem, članom interesnih skupin.« Dodatek bo dopolnil vsebino brezplačne knjižice Zakaj tako boli? Ko zaradi samomora izgubimo najbližje, ki je izšla leta 2018 in je bila lani ponatisnjena.

V Sloveniji je lani samomor prizadel 394 družin (leto prej 353, v letu 2017 pa kar 411 družin), to pa pomeni veliko več posameznikov, ki ob taki smrti občutijo hude posledice. »Klinične izkušnje kažejo, da se posledice v družinah in pri posameznih družinskih članih po izgubi bližnjega zaradi samomora razlikujejo. Vsi pa po tako hudi in travmatični izkušnji potrebujejo občutek socialne bližine, sprejetosti in povezanosti. Potrebujejo občutek, da niso sami in izolirani. Potrebujejo priložnost, da so slišani in razumljeni, da lahko v varnem odnosu izrazijo svojo stisko in spregovorijo o travmatični izkušnji,« je opozorila mag. Violeta Irgl, specialistka zakonske in družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost.

Sogovorniki tudi opažajo, da je v Sloveniji pereče pomanjkanje terapevtskih skupin za pomoč svojcem po samomoru v družini. Glede na obseg potreb in pobude žalujočih bi jih potrebovali po vseh slovenskih regijah. Dokler tovrstna pomoč ne zaživi, se v primeru duševne stiske lahko obrnete na svojega osebnega zdravnika, psihiatra, psihologa ali psihoterapevta v najbližji zdravstveni ustanovi. Kadar je duševna stiska zelo huda, pokličete 112. Pomembno pomoč je mogoče dobiti tudi na centrih za socialno delo in v številnih nevladnih organizacijah, ki delujejo v različnih regijah.