Oče jo je usmerjal v tehnično smer

Med letošnjimi desetimi nominirankami za inženirko leta je tudi Lea Pilić, ki dela kot tehnologinja robotike v podjetju LTH Castin­gs, kjer, kot sama pravi, »veže« elektroomare, montira in programira krmilnike ter skrbi za avtomatizacijo proizvo­dnih linij. Tehnika ji je pri srcu že od otroštva.

Že tretje leto zapored poteka v Sloveniji izbor za inženirko leta in je del projekta Inženirke in inženirji bomo!. Ta iniciativa mlade z dogodki na slovenskih gimnazijah in šolskih centrih že deveto leto navdušuje za inženirstvo, tehniko, naravoslovje in inovativnost, z izborom inženirk leta pa je v ospredju prispevek inženirk k razvoju tehnologije ter napredku gospodarstva in družbe kot celote. Znanih je deset nominirank za inženirko leta 2020, zmagovalko bodo proglasili na začetku januarja prihodnje leto. Med njimi je tudi Lea Pilić, zaposlena kot tehnologinja v podjetju LTH Castings. Slednje ima sedež v Škofji Loki, sicer pa ima enote tudi v Ljubljani, na Hrvaškem in v Makedoniji. Lea Pilić, sicer Dolenjka, je zaposlena v ljubljanski enoti.

Kako se je začela njena pot v tehnični poklic? »Moja izobraževalna pot se je začela že v srednji tehnični gimnaziji v Novem mestu, kjer sem kot strokovni predmet izbrala elektrotehniko, ki mi je kmalu zelo prirasla k srcu. Sama tehnika me je sicer zanimala že prej, saj sem izredno praktičen in tehničen tip človeka. Je pa za to »kriv« predvsem moj oče, ki me je vedno usmerjal v tehniko, zato niti ni presenečenje, da sem se odločila za takšen poklic. Pa tudi pri svoji teti sem videla, kako zelo uspešna lahko postane ženska v inženirstvu. Po srednji šoli sem nadaljevala šolanje na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, kjer sem tudi diplomirala. Nato me je pot odnesla še na fakulteto za strojništvo, tudi v Ljubljani, kjer sem izbrala smer mehatronika, saj sem še vedno želela obdržati stik z elektrotehniko. Tako sem postala magistrica strojništva. Sicer si nisem nikoli predstavljala, da bom programirala robotske celice in avtomatizirane linije, a je k temu pripomogel prijatelj, ki mi je znal odlično predstaviti svet avtomatizacije, ter pa moj sedanji šef, ki mi je dal priložnost, da postanem del njihove ekipe.«

V podjetju dela na oddelku Avtomatizacija procesov, kjer se poleg programiranja robotskih celic in avtomatiziranjih linij ukvarja še s programiranjem strojnega vida in servomotorjev, veže elektroomare, pomaga pri montaži, ureja pa tudi tehnično dokumentacijo in piše navodila za produkte, ki jih naredijo. »Naš oddelek se namreč ukvarja s strojegradnjo za lastno podjetje. Tako moramo kot oddelek poskrbeti za vse od A do Ž,« navaja mlada inženirka, ki deluje v ekipi dvanajstih mladih sodelavcev, med njimi je edina ženska.

»Na oddelku sem edina ženska. Tu se počutim odlično, saj imamo med sabo zelo dobre odnose in že od samega začetka so me fantje na oddelku zelo dobro sprejeli. Očitno so potrebovali eno žensko, da prinese malo svežine in dodatne energije v ekipo,« pravi sobesednica in v duhu akcije za spodbujanje tehničnih poklicev za mlade, predvsem ženske, dodaja: »Vse mlade, ne samo dekleta, bi rada spodbudila k izbiri elektrotehnike in strojništva, saj sta to zelo dinamična in zanimiva poklica, ki se vseskozi razvijata, gospodarstvo pa takšne poklice resnično potrebuje. V teh poklicih ni nikoli dolgčas. Dekletom pa bi želela svetovati, da naj se pogumno podajo v inženirske poklice, če jih to vsaj malo veseli, so praktične in so željne raziskovanja. Ženske nekatere zadeve vidimo drugače od moških, zato so raznolike ekipe (moški in ženske) uspešnejše, s tem pa bodo dekleta pridobila še dodatno samozavest. Če pa kakšnega težjega dela ženske ne zmoremo, pa so zato tukaj moški, da priskočijo na pomoč.«