Jubilej Matevževe Cilke
Cilka Čebašek iz Trboj je v sredo, 11. novembra, praznovala devetdeseti rojstni dan. Čeprav je v življenju prestala tudi marsikaj težkega, ni nikoli izgubila železne volje in veselja do dela. Zelo rada je tudi pela, cerkvena pevka je bila kar sedemdeset let.
Visok življenjski jubilej Cilke Čebašek iz Trboj je v trenutnih epidemioloških razmerah seveda minil brez posebnega slavja, kljub temu pa sta jo nečak Franci Sekne in njegova soproga Diana, pri katerih živi zadnja leta, presenetila s torto, ki so jo nato razrezali in razdelili med sorodnike, ki večinoma živijo v isti ulici v Trbojah. Cilka je zelo zadovoljna, da ima svojce tako blizu in da se dobro razumejo. Ob rojstnem dnevu se je razveselila tudi čestitk, ki jih je prejela po telefonu, še posebej pa jo je presenetil klic z Radia Ognjišče, ki ga zelo rada posluša. Slavljenka si želi predvsem, da bi se še naprej »rihtala« vsaj tako kot doslej.
Cilka se je rodila 11. novembra 1930 pr’ Matevž v Trbojah kot druga izmed petih otrok v skromni kmečki družini. Vsi otroci so morali zelo zgodaj poprijeti za težka kmečka opravila. Očeta so namreč izgubili zgodaj, že prej pa ga je pri delu ovirala poškodovana noga, v katero so ga ustrelili na ruski fronti, poleg tega je bila mati krhkega zdravja. Cilka, ki se je skupaj s starejšo sestro Mari posvetila materi in delu na kmetiji, je bila tako vešča vseh kmečkih del, pomagala je celo pri podkovanju konj. Ob kmetiji je delala še v nekdanjem Tekstilindusu, tako kot brata Jože in France ter sestra Milka. Silno rada je tudi pomagala v trbojski cerkvi, ki jo je kar štirideset let krasila in pospravljala.
Cilkina odlika je bila tudi čudovit glas. Glasbeno nadarjenost je podedovala po očetu, ki je bil organist; to tradicijo je potem nadaljeval njen brat, kasneje pa nečak Franci, ki je tudi učitelj glasbe. Cilka je v mladih letih letih z Zasavskim kvintetom prepevala po veselicah, sicer pa je bila kar sedemdeset let cerkvena pevka. Cerkveno petje jo še vedno zelo zanima; sedaj sicer ne more več v cerkev, a se pri mlajši sestri Milki pozanima, kaj so peli pri maši. Dnevi ji minevajo tudi ob poslušanju petja po radijskem sprejemniku, rada tudi moli.
Cilka je bila od nekdaj pripravljena priskočiti na pomoč drugim. Že kot petnajstletno dekle je denimo s kolesom vozila sosedove otroke v varstvo v sosednjo vas, kasneje pa je pomagala številnim bolnim sovaščanom, ki so bili potrebni pomoči ali družbe. Čeprav je v življenju prestala marsikaj težkega, tudi veliko razočaranje, ni nikoli izgubila železne volje in veselja do dela, še zlasti pa jo je osrečevalo, da je lahko pomagala v cerkvi.
S pokojno sestro Mari si nista ustvarili družin in sta ob pomoči bratov vrsto let skrbeli za ohranitev kmetije. Cilka je v rojstni hiši živela vse do svojega 83. leta, ko si je ob padcu poškodovala nogo, kar je vplivalo tudi na izgubo ravnotežja. Da bi bila gibalno čim manj ovirana, se je preselila v pritličje hiše k nečaku in njegovi ženi, ki lepo skrbita za teto. Po selitvi je tudi bližje družinam sestre Milke ter bratov Jožeta in Franca, ki je že pokojni.