Hvala Miklavžu in njegovim piškotom

November me je presenetil z neverjetno prijetnim sončnim vremenom, a so z zimskim mesecem prišli tudi tisti kratki dnevi, ki se končajo že ob petih in zato marsikomu vzamejo veselje, da bi se po koncu vsakodnevnih obveznosti odpravil na svež zrak – zbistrit misli in pretegnit zasedele kosti. Priznam, da se tudi jaz včasih raje grejem pod toplo odejo in prezgodaj obsedim pred kakšnim filmom, a so me prejšnji teden iz sobe zbezali prelepi sončni zahodi in dobri prijatelji. In prav je tako!

Moje življenje je zadnjih nekaj tednov razpeto med večurnim strmenjem v ekran računalnika, preizkušanjem novih receptov, telefonskimi pogovori s prijatelji, od katerih me ločujejo občinske meje, in sprehodi s tistimi, ki tako kot jaz odkrivajo že zdavnaj odkrite poti kranjske občine. A se tudi iz trenutnih omejitev lahko izcimi nekaj lepega in tako sem prejšnji petek takoj po zadnjem predavanju poklicala Nejca in skupaj sva se odpravila lovit sončni zahod na Veliko Poljano.

Vzpon na Poljano začnemo v Povljah, od koder nas smerokazi kmalu usmerijo na stezico, ki sprva sledi makadamski cesti, nato pa odvije v gozd in nas po 15 minutah pripelje do razpotja, kjer se na desno nadaljuje naša ozka, serpentinasta in na trenutke precej strma stezica. Ko po dobri uri hoje prispemo do širokega kolovoza, se drevesa začnejo redčiti in pred sabo kmalu zagledamo zeleno planino, kjer se nekje na robu, za samotnimi smrekami skriva v okrepčevalnico preurejen pastirski stan.

Pred kočo sva obsedela ravno v trenutku, ko so nebo začele objemati rožnato rdeče barve in v misli se mi je prikradel tisti znani stavek, ki sva ga z bratom v otroštvu slišala že neštetokrat ... »Miklavž pa piškote peče,« sem tudi jaz rekla Nejcu in prav vesela sem bila, da sva se tisto popoldne spravila v naravo, moja računalnika naveličana glava je kar naenkrat postala lažja, sprehod pa me je po celem tednu napolnil z novo energijo, svežim zrakom in lepimi razgledi na Gorenjsko.

Včasih se moramo kar malo prisiliti in se zbezati iz hiše, pa naj bo le za klepet s sosedo ali sprehod na Sv. Jošt – bodisi v soncu, dežju ali potem ko ulice že objame tema, treba se je prisiliti, posebno zdaj, ko nam celodnevno sedenje za štirimi stenami ne prinese nič koristnega. In obljubim vam, da vam bodo sprva nezanimivi in že stokrat videni kotički naše občine dali energijo, nov zagon in bolj optimističen pogled na tedne, ki prihajajo.