Jesenski trenutki v dolini Tamar

Zadnje tedne lovim lepote jeseni, kot jih nisem še nikdar poprej. Lovim gorske macesne, preden odvržejo oranžne iglice, rumeno-rdeče liste, preden jih bo mraz pregnal iz dreves, lovim trenutke, ko se še lahko sprehajam v kratkih rokavih in nastavljam lica toplemu soncu. Lahko rečem, da sem prejšnjo nedeljo, tik pred zaprtjem občin, odkrila enega lepših oktobrskih kotičkov, kjer se je jesen še bahala z rumeno-rdečimi krošnjami in mi pošiljala tople sončne poljubčke.

Le sprehod stran od doline Planica se proti jugu kot njen podaljšek nadaljuje slikovita alpska dolina Tamar, nad katero kraljuje eden najbolj mogočnih dvatisočakov – Jalovec. Iz Planice vodi do planinskega doma v Tamarju 3,5 kilometra dolga markirana makadamska pot, ki je pozimi preurejena v tekaške proge, poleti pa je zelo priljubljena med pohodniki, med katerimi sva se na tisto lepo nedeljo znašli tudi medve s Tadejo.

Potep sva torej začeli v Planici, od koder sva v uri počasne hoje prispeli do planinskega doma v Tamarju. Malo nad domom so naju rdeči smerokazi usmerili naravnost proti koncu doline, kjer se tik ob planinski poti na Slemenovo špico iz črnikastega skalnega praga izliva sedemdeset metrov visok slap Črne vode, ki je imel takrat, dan po obilnem deževju, družbo še treh drugih, malo manjših slapov. Medve pa sva nadaljevali pot mimo slapa in se povzpeli še višje nad dolino, do začetka manjše grape, kjer sva navdušeno obsedeli na velikem balvanu, saj se je pred nama odprl čudovit pogled na dolino Tamar, odeto v paleto jesenskih barv.

Tudi sonce se je začelo počasi prerivati skozi oblake, ko sva stopali nazaj proti domu, ga obvili in se obrnili proti zahodu, kjer se nama je med visokimi vrhovi smrek odprl pogled na potok Nadiža, ki izvira iz skalnate stene Rateških Ponc in se v številnih manjših slapih spušča proti dolini. Ob potoku navzgor vodi tudi markirana, lepo urejena, a zelo strma planinska pot, ki po krajšem vzponu in preplezanem zadnjem delu pripelje do največjega slapu Nadiže.

V Tamar me je zaneslo že poleti, ko sva z Nejcem raziskovala Rateške Ponce in sva se po celodnevni hoji na koncu ustavila v domu na domačem golažu, kislem mleku in pehtranovih štrukljih. Kot ste verjetno že sami ugotovili, je tak zaključek izleta pri meni obvezen, in ker je bil dom tokrat zaprt, sva s Tadejo na travnik pred njim pogrnili odejo in si privoščili domač rižev narastek z vročo belo kavo.