Sveti Coprijan

»Enkrat gresta po eni poti Kristus in sveti Peter, prideta do ene oštarije in Kristus pravi Petru: 'Ti, pojdiva tu noter, bova dala za en polič vina.' Zdaj gresta v hišo, pravi Peter preke /proti/ Kristusu: 'Jaz nimam več denarja kakor za en polič, če kaj ti imaš?' Kristus mu odgovori: 'Nič.' Tisti polič vina spijeta, Kristus drugega pogreva: 'Jaz sem žejen, jaz bom še pil,' je rekel in reče po drugega iti. Peter reče na ušesa preke ženi: 'Nikarte ga ne nosite, ta nima nič denarjev, jaz pa tudi ne.' Kristus pa le truca /sili/ za vino in tolče s poličem ob mizo in pijeta do trdne teme. Kristus reče Petru: 'Plačaj!' Peter mu odgovori: 'Saj sem ti povedal, da ne morem, jaz nimam nič denarjev.' Kristus mu reče: 'Le sezi v mošnjo!' Peter seže po mošnjo, je imel tristo tolarjev v njej. Oštir to vidi in je rekel preke ženi: 'Ti, jaz jima bom denarje vzel, ko jih imata toliko.' Zdaj se začneta Kristus in sveti Peter od hiše spravljati, birt gre pa naprej, da bi jima denar vzel. Ko Kristus in sveti Peter do njega prideta, birt jima govori: 'Denarje dajta sem!' Kristus pravi Petru: 'Udari ga s palico!' Peter ga udari pa konj grata /postane/ pa sta ga vzela in šla naprej; prideta do ene hiše, kjer sta ležala potem. Tisti birt ju je za konja vprašal, koliko hočeta zanj, ker mu je bil všeč. Kristus mu reče: 'Ne prodava ga ne v tabrh ne dava; če ga hočete, sto tolarjev boste dali od leta, tri leta ga boste pa imeli žiher; tedaj prideva po njega.' Ko tri leta pretečejo, spet prideta nazaj, vzameta konja in tistih tristo tolarjev in zdaj ga peljeta na njegov dom in Kristus reče Petru: 'Udari ga s palico!' Peter ga udari s palico in je gratal tak človek, kakor je popred bil. Kristus mu da denarje in reče: 'Tu imaš denarje, te brez skrbi uživaš, ko si jih zaslužil; one pa, ki si jih rajtal nama vzeti, niso bili tvoji, zato si bil pa štrafan, da boš vedel en drugikrat, kako se denarji služijo.'« (str. 72)

Za kakšno knjigo gre? »Znanstvena monografija v komentirani in s spremnim besedilom opremljeni izdaji predstavlja pripovedno izročilo, ki ga je proti koncu 19. stoletja v osrednjem slovenskem prostoru zbral preprost čevljar in trgovec iz Motnika – Gašper Križnik. Dragocen in doslej še neizkoriščen vir pravljic in povedk je po več kot sto petdesetih letih zdaj končno umeščen na zemljevid nesnovne dediščine in v mednarodni prostor.« Knjigo sta uredili Monika Kropej Telban in Breda Podbrežnik Vukmir. Je poklon rojaku Gašperju Križniku z gorenjskega vzhoda.