Tatjana Ovsenek / Foto: osebni arhiv (Simon Gašparović)

Kranj je majhen, a se ga je navadila

Tatjana Ovsenek je Beograjčanka, ki je svojega zdajšnjega soproga spoznala, ko je bila v Kranju na študijski izmenjavi. Pravi, da jo je na Gorenjsko pripeljala ljubezen. V Sloveniji živi že pet let, kot organizatorka porok pa si – tako kot verjetno vsi, ki delujejo v tej ali kaki podobni panogi – želi, da bi se epidemiološke razmere čim prej izboljšale.

Tatjana prihaja prav iz centra Beograda, glavnega mesta Srbije. Danes živi v Kranju. Prvič je bila v Kranju v času študijske izmenjave. »Naša fakulteta naj bi bila celo pobratena s Fakulteto za organizacijske vede v Kranju,« se spominja. »Tako sem tretji letnik naredila v Kranju, potem pa se vrnila domov, kjer sem dokončala študij.«

V tem času se je srečala tudi s slovenščino. »Bila sem edina študentka na izmenjavi, dali so me v slovensko skupino in sem se jezika pač morala naučiti. Na začetku je bilo kar težko, precej sem si pomagala s prevajalnikom na spletu, moram pa priznati, da so bili profesorji zelo razumevajoči. Sem se pa trudila, da bi čim več govorila slovensko, kar – sem opazila – je Slovence tudi navdušilo in so me zato, ker sem se naučila slovenskega jezika, še bolj spoštovali.«

Pa se je navadila živeti v Kranju, nas je zanimalo. Saj je v primerjavi z Beogradom Kranj res majhen kraj. »Lahko rečem, da sem se navadila, ker imam sedaj tu moža in hčer ter svoj posel. Da bi Beograd nehala pogrešati, to pa se verjetno ne bo zgodilo nikoli. Manjkajo mi nekatere stvari. Recimo to, da greš v Beogradu lahko kadarkoli nekam ven jest, v kavarno na kavo ali tortico, da se vedno nekaj dogaja. V Kranju so s temo ulice prazne. Mi pa Kranj po drugi strani ustreza ravno zaradi njegove majhnosti: ni gneče v prometu, hitreje si po opravkih, ni mase ljudi. To mi je bilo všeč že, ko sem prišla na študijsko izmenjavo, saj sem lahko povsod prišla peš ali s kolesom.« Ji je pa soprog veliko pomagal, da je bil prehod po selitvi čim lažji. Vseeno pa so domači in prijatelji ostali v Beogradu. Nasmehne se, da bi šla takoj nazaj, ker utrip Beograda nosi s seboj, je odrasla z energijo tega velikega mesta. »Sreča je, da se v normalnih okoliščinah lahko na obisk odpravimo večkrat na leto,« pove. Upa, da se bodo stvari kmalu normalizirale.

Povprašali smo jo tudi o slovenski hrani.

Tatjana zase meni, da ni tipična Srbkinja, ker ni ravno ljubiteljica mesa.

»Doma pripravljam tako srbsko kot slovensko hrano, ima pa soprog zelo rad srbske okuse. Od slovenske kuhinje pa sem takoj vzljubila štruklje in joto. Ti jedi sta mi pa res najboljši in ju doma tudi jemo. Kako se pripravita, sem se naučila od tašče.«

Danes je Tatjana lastnica agencije za organizacijo porok Chic Weddings. Z organizacijo porok se ukvarja dobrih osem let. Pove, da jo načeloma pari sami poiščejo in ji prepustijo organizacijo celotne poroke.

Koronasituacija je precej posegla tudi v njen poslovni svet.

Nadaljuje, da je vse življenje nekaj organizirala, vendar si tega nikoli ni prav zares priznala. Ker jo je veselil marketing, je izbrala študij v tej smeri. Kmalu je ugotovila, da se pri večini izbirnih predmetov odloča za takšno in drugačno organiziranje in na koncu je začela sodelovati z eno od profesoric, ki je imela podjetje za organizacijo različnih dogodkov. »Po nekaj letih sem se odločila, da grem na svoje, in izbrala organiziranje porok.«

V svojem delu uživa in meni, da dokler bo tako, bo v njem tudi ostala. Sicer bi se morala ravno v času, ko jesen prehaja v zimo, ukvarjati z iskanjem novih lokacij, hodila bi na različne sestanke, razmišljala o razširitvi ponudbe za prihodnje leto, ker je zimski čas bolj mrtva sezona za poroke, a se je vse skupaj zaradi novega koronavirusa ustavilo ali preneslo na splet. Vseeno pa ima nekaj rezervacij za prihodnje leto, nam zaupa. »Manj kot lani, a so.« In v zvezi z njimi se mora ravno tako dogovoriti o vsem. Tako da nekaj dela ima.