Kaj lahko za lačne storimo (preveč) siti

Spominjam se zdaj že pokojne gospe, ki je izhajala iz štirinajstčlanske družine in mi je velikokrat pripovedovala o tem, kako je bil pri njih tudi kruh »pod ključem«, kako so bili včasih otroci tudi lačni, kakšno veselje je bilo ob praznikih, ko je bila miza bolj »bogato« obložena ... Da je danes kruha (in še marsičesa drugega) v izobilju, se vsaj nam v razviti Evropi zdi nekako samoumevno. Pa povsod po svetu ni tako.

V petek, 16. oktobra, smo obeleževali svetovni dan hrane. Ob tej priložnosti so po svetu potekali različni dogodki, s katerimi so ozaveščali javnost in izvajali aktivnosti za zmanjšanje lakote v svetu. Lakota je po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano problem v več kot petdesetih državah na svetu, med katerimi je 36 afriških. Na svetu je podhranjenih skoraj 690 milijonov ljudi, po predlanskih podatkih je zaradi posledic lakote umrlo 5,3 milijona otrok, mlajših od pet let.

V Sloveniji lakota verjetno ni problem (revščina pa vsekakor), a kljub temu se nas podatki o umrlih za lakoto »dotaknejo«, še posebej o umrlih otrocih. Kaj lahko za lačne storimo siti, pogosto preveč siti? Neposredno tako, da prispevamo dobrodelnim organizacijam, ki zbirajo prostovoljne prispevke za lačne po svetu, a veliko lahko tudi posredno, z ozaveščanjem o problemu lakote. Otrokom in vnukom povejmo, da so po svetu tudi njihovi vrstniki, ki nimajo vedno kruha na mizi, kot ga imajo oni, in da tudi pri nas kruh na mizi ni nekaj samoumevnega, ampak se morajo za to potruditi kmet, mlinar, pek, trgovec in potrošnik. Navajajmo jih na spoštljiv odnos do kruha in druge hrane, odvračajmo jih od grdih prehranskih navad.

Po podatkih statističnega urada je predlani vsak prebivalec Slovenije po nepotrebnem zavrgel trinajst kilogramov užitne hrane. Če bi samo to hrano namenili lačnim, bi to pomenilo 26 tisoč ton hrane. Koliko tovornjakov vlačilcev, koliko vlakovnih kompozicij?! Pa to ni samo slovenski problem, ampak globalni.